O vsem tem je bil 19. septembra podrobno obveščen tudi general Rupnik v Ljubljani, in sicer od novinarja in urednika Slovenskega doma Slavka Skoberneta, ki je tedaj prišel iz Kostanjevice. Le-ta je bil kot kurir že pred kapitulacijo Italije poslan iz Ljubljane na novomeško območje ter je potem spremljal Rupnikovo skupino. Sicer je generala pred tem na kratko obvestil o delovanju njegovega sina neki nemški SS-Hauptsturmführer.220 Zanimivo je, da se je že nekaj dni po prehodu na nemško stran za skupino stotnika Vuka Rupnika uveljavljal naziv bataljon, enako tudi za skupino nadpor. Benedičiča. Tako naj bi na tem območju tedaj obstajala in delovala kar dva bataljona bivših vaških stražarjev ali bodočih domobrancev. Številčno razmerje med obema pa je bilo zelo neenako, saj se za Rupnikovega navaja število 850 mož, za Benedičičevega pa le 120, kar je privedlo do tega, da je nato iz obeh nastal le en bataljon. Nosil je zaporedno številko tri, pri čemer se je očitno že upoštevalo obstoj drugih bataljonov v Ljubljani oziroma na Vrhniki.221 Poveljnik bataljona je seveda postal stotnik Rupnik, njegova prva naredba oziroma dnevna zapoved pa datira s 17. septembra. Prvič se njegova enota označuje kot domobranski bataljon v naredbi št. 6 z 22. septembra 1943.222 Okoli 20. septembra se je bataljon tudi formalno postrojil na jasi v Krakovskem gozdu, kjer so bile vzpostavljene tudi njegove prve štiri čete, medtem ko so mlajše in neizkušene vojake Nemci hoteli najprej bolje izuriti ter so v ta namen ustanovili rekrutno šolo v bližnjih Jelšah. Tam sta se oblikovali dve rekrutni četi, ki sta šteli okoli 240 mož. Vadili sta v okolici Velike vasi, poveljevala pa sta jima por. Jože Bajec ter por. Samo Janežič.223 V Kostanjevici je ostala le ena četa pod poveljstvom nadpor. inž. Antona Matičiča, ki je štela nekaj nad 160 mož. Druge so delovale, oziroma so se pojavljale na širšem območju Kostanjevice, predvsem pa so skupaj z Nemci čistile območje med mejo in reko Savo. Bataljon je imel tudi svojega kurata, saj je z Rupnikovo skupino poleg nekaterih civilistov sem prispelo kar sedem duhovnikov. Med njimi je bil tudi znani kaplan Karel Wolbang, ki se je npr. 13. septembra skupaj s patruljo 30 legionarjev pojavil v Tičnici pri Ruperč vrhu.224 Kasneje je imel pomembno in tudi protislovno vlogo pri dogajanju znotraj domobranstva in sploh protirevolucionarnega tabora v Novem mestu.