zgornji del čelade ali oko, ki kuka skozi strelno odprtino. Zato je bila potrebna velika natančnost. V britanski ostrostrelski šoli so rekrute učili, da so tarčo, veliko kot človeška glava, zadeli na razdalji 350 metrov. Nemci so kljub pregovorni natančnosti imeli raje bližje tarče. Na sovražnika je bilo mogoče streljati s treh strelskih območij: iz frontne linije – jarkov, zaledja ali z nikogaršnje zemlje. Frontna linija je bila prostor glavne ostrostrelske aktivnosti, tam ostrostrelci niso imeli težav s skrivanjem, sovražnik pa je bil skoraj na dosegu roke. Slaba plat tega je bila, da je sovražnik skrite kotičke slej ko prej odkril in napadalec se je kmalu sprevrgel v žrtev. Vstop na nikogaršnje ozemlje je bil tvegan, običajno so se nanj splazili pod okriljem noči, zato so tam delovali le najbolj izkušeni ostrostrelci. Ker so bili zelo izpostavljeni, so streljali le v daljših časovnih intervalih. Večina veteranskih ostrostrelcev je najraje delovala iz zaledja fronte, kjer je bil razgled na sovražnika veliko boljši, pa tudi možnost za razkrinkanje položaja je bila manjša. Ostrostrelec je na mesto, s katerega je nameraval delovati, običajno prišel ponoči ali pa se je do njega priplazil. Pri tem je umrlo veliko neizkušenih vojakov, zato je vojska vedno bolj poudarjala kamuflažo. Najprej so svoje ostrostrelce »oblekli« Nemci, in sicer so jim nadeli površnike s kapuco iz barvanega platna ali bombaža, te so nadomestili kombinezoni z odstranljivo kapuco (z izrezom za oči, čeznje pa tančica), prevleko za puško in rokavicami. Ko si je vojak nadel še nekaj rastlinja, je bil tako rekoč neviden. Tovarne s kamuflažno opremo so izdelovale tudi umetne opazovalnice, na primer umetna drevesna debla, votle miljnike in celo mrtve konje. Čeravno jih ostrostrelci zaradi statičnosti niso preveč marali, so jih uporabljali. V zadnjem letu vojne je dobil ostrostrelec še eno vlogo, ki je dotlej ni imel, v naslednjih desetletjih pa je le začela postajati pomembnejša. Zaradi narave dela, večinoma je bilo to opazovanje sovražnika, je po letu 1917 postajal tudi obveščevalni vir. Medtem ko je ameriška državljanska vojna ponudila izhodišča za razvoj ostrostrelstva, se je med prvo svetovno vojno pojavil moderni ostrostrelec. Dognanja in izkušnje so polnili strani učbenikov in prvič v zgodovini za opravljanje tovrstne dejavnosti ni bilo nujno, da se je posameznik rodil s takšnimi sposobnostmi, ampak se jih je lahko priučil.