Zato ni nenavadno, da se v javnosti v zadnjem času pojavljajo zahteve po rešitvah, ki naj bi omejile naval neizkušenih planincev na alpske vrhove, poleg tega pa so vedno glasnejše tudi zahteve po dodatnem zasebnem zavarovanju za primere nesreč v prostem času, zlasti v ekstremnih športih, ki naj bi krilo visoke stroške reševanja v gorah. Po eni strani se govori o nekakšnih licencah za dostop na goro, po sistemu, kot ga poznajo v Himalaji, ki naj bi jih planinci pred turo brezplačno dobili v okrajnem turističnem uradu, po drugi strani pa naj bi bil za dostop v gore potreben neke vrste "vozniški izpit". Urejanja problema velikih stroškov reševalnih akcij so se v nekaterih avstrijskih deželah lotili kar po svoje.V nekaterih okrožjih gorska reševalna služba že zaračunava svoje delo, reševanje s helikopterjem pa v primeru nesreč v gorah in drugih športnih dejavnostih že od 1. februarja letos ni več brezplačno. ÖAMTC (avstrijski avtomobilski klub), ki ima na voljo šest reševalnih helikopterjev, sedem jih ima notranje ministrstvo in enega vojska (stroške si delijo država, dežela in socialno zavarovanje), del stroškov zaračunava zavarovalnicam, del pa jih krije socialno zavarovanje. Toda ker se tudi zavarovalnice čedalje bolj branijo plačevati te stroške iz naslova obveznega zavarovanja, gredo marsikdaj na račun ponesrečenih, zlasti če so za nesrečo krivi sami. Povprečna cena helikopterskega reševanja je bila še do nedavna okoli 20.000 šilingov (11.000 je pokrilo socialno zavarovanje), toda zaradi novih predpisov Evropske unije, po katerih morajo imeti reševalni helikopterji dve turbini, so se stroški zvišali. Po tistem, ko so spodletela prizadevanja zavarovalnic, da bi uvedli obvezno posebno "prostočasno zavarovanje", ki naj bi z letno premijo okoli 5000 šilingov krilo stroške reševalnih akcij, se reševalne službe zavzemajo za to, da bi nastale stroške krili iz zasebnih zavarovanj. Vsi člani avstrijske planinske zveze, zvez prijateljev narave ter imetniki nekaterih kreditnih kartic so za te primere zavarovani.