Lojze Markovič je bil rojen v Podturnu, v vznožju prostranega roškega gozda. Mnoge njegove muhe je spoznal iz pripovedovanja drugih, nekatere pa je okusil tudi na lastni koži in se jih naučil spoštovati. Še sedaj, ko mu teži telo že devet križev, se spominja ene od njih: "Ko si se odpravil z vprego v gozd, si šel ponavadi za cel dan. Treba je bilo predvideti, kaj te tam gori lahko čaka in se za to pripraviti, kajti mesta, kjer si se lahko odpočil in prevedril, so bila zelo redko posejana. Nekoč sem prišel, še neizkušen novinec, nekako do pol poti. Nebo se je stemnilo in kazalo je na neurje. Hitro sem obrnil in se vrnil domov. Niti kaplja dežja ni padla tisti čas in čez nekaj časa je spet posijalo sonce. Doma sem potem strmel v jasnino in obžaloval zaslužek, ki sem ga zamudil. Takrat sem sklenil, da se ne obrnem več, pa če padajo gnojne vile. Res sem nekaj časa trmasto vztrajal. Dostikrat sem bil premočen do kože, ko sem fural po dežju mimo zavetišč, ki so si jih poiskali drugi. Potem se je tudi moja trma ohladila, še predno sem uničil sebe in živino. Naučil sem se živeti in delati s pravo mero." Te modrosti se je Lojze potem oklepal vse življenje.