Odkar se je na konvenciji LDS prikazal filozof Žižek, se more Slovenija brez kompleksa postaviti ob bok škotskim gradovom, v katerih se prikazujejo in strašijo duhovi prednikov. Ljubitelj modrosti je bil živahen oziroma je tako deloval, ker so mu popustili živci zaradi neumnih Slovencev, ki menda hočejo voliti opozicijo. Rahlo odmaknjen in s srepim pogledom, a z vreščečim glasom in nenadzorovanim stresanjem glave se je kot kak šaman ali medij na spiritistični seansi prepustil duhovom prednikov, da so mogli Slovencem ukazati, koga morajo voliti in koga ne smejo. Sporočilo je kratko in jasno. V Sloveniji ne gre za politično tekmovanje, ampak za odločilen kulturni boj, ne za spopad dveh političnih opcij, gre za spopad dveh kultur, dveh drž do sveta. Na opozicijski strani imamo logiko izrednih razmer in teorijo zarote, pri oblastni LDS pa zaupanje v miren, vsakdanji proces politične demokratične izbire in polno zavest, kako kompleksni so procesi v sodobni družbi. Opozicija je kakor neizkušen moški, ki pri svojem prvem spolnem odnosu zahteva od dame, naj mu ves čas ne narekuje: ven-notri, ven-notri, ampak naj se že odloči za notri ali zunaj. In duhovi, ki so govorili po Žižku, so od podtikanj šli prek šale v protislovje: Politični užitek pa je prav v tem procesu notri-zunaj, v normalnem procesu izbire. Da bomo imeli izbiro, potem mora LDS ostati, kjer je. Gre za to, kakšna bo Slovenija. Zato mora LDS vsaj še štiri leta ostati, kjer je.