Rekel je: "Spomin na rajnega vojvoda je drag tako meni kakor drugim. Spoštujem njegove dosežke, ker vidim, da so povzdignili Avstrijo. Moj posel pa tukaj ni, razdirati in odpravljati, kar je dobrega in koristnega ukrenil vojvoda, ampak prišel sem zato sem, ker je tako velel naš gospod in vladar Albreht. On ima po hišnih postavah dolžnost skrbeti za zapuščeno vdovo in za sirote svojega brata. Za to delo pa je treba moške roke. Za gospodinjstvo, za oskrbovanje domačih opravkov zadostuje modra in odločna ženska: za vlado mnogih dežel pa ne, in recimo, da se dobi taka junakinja, ki bi vodila ljudstvo v miru, a ob času vojn in homatij ne zmaguje ženska moč in veljava. In prav sedaj smo v nevarnih in hudih časih. Če ostri meč, junaška roka in bistri um rajnega vojvoda ni mogel ukrotiti sovražnika, kaj menite, da jih ukroti kdor koli? Najboljši in najsrčnejši junak in najmodrejši mož bo imel težavno nalogo: kaj bi pa storil neizkušen mladenič ali celo šibka ženska? Vojvoda Albreht je vedel, kaj dela, in ni mogel in smel drugače ravnati. Če torej želite, svetla vojvodinja, dobro sami sebi, podpirajte mojega gospoda v njegovih namenih in sklepih. Taka je moja naloga; menim, da je plemenita in poštena, zato jo hočem tudi izpolnjevati natančno, naj se komu prikupim ali zamerim."