Večina moštev je pred ali med letošnjo sezono kadrovsko politiko zapolnjevala z lastnim, praviloma mladim in neizkušenim kadrom, ki se je prvič srečal s konkurenco, ki je bila v vsakem detajlu večja, močnejša, morda ne hitrejša, zato pa bolj neusmiljena. Nekateri predsedniki klubov so bili postavljeni pred dejstvo, da »mulce« vržejo v rečni tok, pri tem pa je bilo in je še opaziti večje pomanjkanje taktične discipline, neusklajenost v fazah igre, povečano število napak, in vse to je lahko privedlo do tega, o čemer je bilo govora zadnje dni. Zato ni presenetljivo, da ekipa Kopra, ki po izkušnjah sodi v sam ligaški vrh, taistega tudi zaseda, manj je podvržena nihanjem, in če je v ozadju še dovolj moštvene konkurence, potem se vrh ponuja sam po sebi. V to zgodbo lahko v določenih segmentih vpletemo tudi domžalske nogometaše, ki so šele po prihodu izkušenega Juninha, pred njim Pekiča ter - po letih sicer ne, po stažu pa - Drevenška ujeli konstanto. Če so v prvih osmih krogih prejeli 18 zadetkov, so jih v nadaljnjih osmih le še deset. Dva med njimi v Lendavi, ko se je tekma nagibala tako v eno kot v drugo smer, predvsem pa je bila izjemno živahna in po tem kriteriju tudi spodbudna za navzoče na tribunah. »Strinjam se, da je bila tekma za gledalce zanimiva, saj je bilo priložnosti dovolj, padli pa so tudi štirje zadetki. S prikazanim smo lahko zadovoljni, če izvzamemo težave, v katere smo se zapletli po našem vodstvu,« se je strinjal Dalibor Teinović.