Menim, da smo prikazali največ, kar je v danih razmerah bilo mogoče. Upoštevajoč začetek sezone in številne poškodbe, ki so privedle do skromnih 55 % skupaj opravljenih treningov, moram biti z doseženim zadovoljen, prav tako vodstvo kluba. Več sem mogoče pričakoval od mlajših, predvsem pri njihovem osebnem igralskem razvoju in napredku, čeprav se mi zdi, da so ponujeno priložnost dobro izkoristili. Nenazadnje gre za mlade in še neizkušene igralce. Priznati moram, da je bilo v drugem delu prvenstva zelo težko delati. Bili smo brez jasnih ciljev, kaj želimo v tem delu doseči. Takšen način dela mi ni pogodu in menim, da bi ga morali zastaviti drugače in mogoče bi lahko naredili še kakšen korak več. Voditi moštvo v prvi ligi brez ustrezne strokovne pomoči ostalih (pomočnika trenerja, fizioterapevta, tehničnega vodje ...) je zelo naporno in nehvaležno delo. Vodstvo kluba se je trudilo po najboljših močeh, da smo lahko sezono izpeljali do konca in jih lahko za njihov trud le pohvalim. Ukvarjati se s košarko na Postojnskem na polprofesionalen ali celo profesionalen način, kar je moja želja, ni najlažje. Vse se konča pri denarju.