Moj sogovornik je odgovarjal odločno in potrpežljivo. A če sem mu skočila v besedo s kakšnim podvprašanjem, se ni dal motiti: vljudno je pomolčal, nato je mirno nadaljeval svojo pripoved in šele čez čas odgovoril na postavljeno podvprašanje. Tu in tam se mi je zazdelo, da me ne razume čisto dobro. Pa takšen bistroumen, logično misleč fant je - tiho in malce zlobno - pripomnil moj dvomeči jaz. Z nelagodjem, komaj zaznavnim, me je navdajal tudi njegov pogled - nekako negiben je bil, oddaljen, kot bi ves čas gledal skozi mene ali mimo mene. Ampak moj »racionalni« jaz je pogledal na uro - bližala se je dvanajsta, časa za zbiranje dodatnih informacij je bilo le nekaj ur, kajti zgodba je morala v tisk tisti dan, naslednjega dne bi jo objavil že kdo drug - in v hipu ponudil odgovore na vse tovrstne dvome. Geniji so zunajserijski ljudje, zato jih je pač treba meriti s povsem drugačnimi vatli kot »navadne ljudi«, in kdo neki sem jaz, da bom sodila o tako visoko nadpovprečnem talentu, ki je zapovrh mlad, neizkušen fant, ki svojo tremo pred vsiljivo novinarko bržkone le dobro skriva. In sem dvome lepo pospravila nekam na dno malih možganov. Kaj si je ob tem mislil moj sogovornik, tedaj 19-letni »evropski računalniški prvak« Matjaž Rogelj, lahko le ugibam...