«13. 3. 1944. 69. Od 500 fantov, kateri so bili v Kubri na delu, se jih je 250 danes vrnilo v naše taborišče. Nekateri so komaj čakali da se vrnejo, nekateri pa jim je bilo težko zapustiti, pred vsem radi civilnega taborišča, v katerih je vse polno črnih las dalmatinskih deklic. Sam ne vem kako bi celo stvar opisal, da bi oslikal kako in kaj so tam naši fantje delali in kako so tele dalmatinska dekleta delale s pomočjo svojih mater. Na kratko rečeno oženit so se hotele fanta ali moža so hotele dobiti. Vable so naše fante v šotore, tam več morale niso poznali, mladi in neizkušeni fanti, ulovili so se. Po par večerov takih obiskov, mati hčere je napravila papir in svinčnik, fant podpiše se, občeval si z mojo hčerko, ako ravno ni bil on prvi, sedaj odgovarjaš za njo. Takih le slučajev je bilo od 30 do 40. Bolj prebrisani in navihani, rečem radi nizke morale, pa se niso pustili ujeti od mater, temveč ujeli so samo začasno njeno črnolasko. Govoril sem sinoči s fanti, ki so tam bili, pravili so mi take reči da mi jih ni mogoče tukaj napisati. Kaj hočem h temu reči. Vse to je le tale grozovita vojna kriva. Begunci bili so v Italiji, tam vdobili gorke Lahe, katerim so dalmatinske tudi gorka dekleta kmalu podlegla. Vojna vojna, kaj delaš.»26