Prakso kadrovanja neznanih in neizkušenih ljudi je sicer uvedla že prejšnja vlada, ki ni imela pomislekov na čelo enega najpomembnejših podjetij postaviti na primer 34-letnega direktorja družinskega avtosalona. A s to razliko, da je javnost zaradi Janševega avtoritarnega načina vodenja vsaj vedela, kje je center odločanja. Danes tega ni več mogoče ugotoviti, kar je z vidika transparentnosti še slabše. Zaradi strahu pred očitki o političnem kadrovanju namreč odločevalci izbirajo ljudi po principu, da njihova omrežja na prvi pogled ne smejo biti prepoznavna. Toda ne gre si zatiskati oči. Vsakdo, ki je kandidat za pomembnejšo funkcijo, pa naj bo to samo nadzorniška funkcija v državnem podjetju, ima svoje omrežje. Še huje; prav tisti, ki čez noč z dvomljivimi sposobnostmi preskočijo nekaj kariernih stopnic, se najbolj zavedajo, da morajo biti za svoj nepričakovani uspeh hvaležni zgolj svojim botrom, in so temu primerno servilni. Pač ne več v tolikšni meri neposredno politiki, ampak težko določljivim lobijem. In prav takšni ambiciozneži tudi najhitreje menjajo gospodarje... Pahorjeva napoved, da vlada ne bo kadrovala po politični lojalnosti, ampak strokovnosti, se žal poskuša omejiti zgolj na prvi princip. Na stotine milijonov evrov vredna podjetja, od katerih je odvisna usoda države, tako prehajajo v roke politično neprepoznavnih, a tudi neizkušenih ljudi. Kot bi mladim voznikom dajali v roke avtomobile s 300 konjskih moči težkim motorjem. Toda ravno svetovna finančno-gospodarska kriza bi zahtevala večjo angažiranost izkušenega menedžmenta, ki ga ima levica neprimerno več kot desnica, prvorazrednih kadrov, ne pa poslušnih izvajalcev navodil klientelističnih interesnih skupin. Zato tudi ni dvoma, da nas bo eksperiment nasilnega ustvarjanja nove gospodarske elite drago stal...