stični oziroma novinarski poti šele uveljavljajo, pa izstopajo imena Poljanke Dolhar, Rossane Paliaga, Veronike Sossa in Nika Štoklja. V Mozaiku glasov bomo našli Bojana Pavletiča, dolgoletnega profesorja telovadbe na slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu, ki je avtor prispevka o sokolskem gibanju v devetnajstem stoletju, ne moremo pa prezreti niti Stojana Spetiča, nekdanjega senatorja v rimskem parlamentu, ki je nanizal svoje spomine na Jelko Grbec, ki je nekaj mandatov pred njim zastopala Slovence v rimski palači Madama. Omenili smo že Pahorja in Šelhausa. V kategorijo znanih “vipov” nedvomno spada tudi operna pevka Nora Jankovič, ki se je rodila v Barkovljah, svojo pevsko kariero pa je gradila široko po svetu. Nastopila je v najbolj prestižnih svetovnih teatrih, od Benetk, Milana, Firenc, Buenos Airesa do Ria de Janeira. Pravi, da se v svoje rodne Barkovlje vselej rada vrača. Poleg slovenski javnosti znanih imen najdejo svoje mesto v rojanskem Mozaiku glasov tudi nekateri manj znani, a zaradi tega še ne manj pomembni protagonisti. Eden od teh je Miran Hrovatin, televizijski snemalec, ki je življenje izgubil med opravljanjem svojega reporterskega poklica leta 1994 v somalskem Mogadišu. Barkovljanski park so kasneje imenovali prav po njem. Tržaško-trbiški zdravnik in planinec Rafko Dolhar pa se je z Verčem pogovoril o svojem političnem udejstvovanju v Trstu. Dolhar je svojo politično pot začel v šestdesetih le-