Z milijonskimi vložki tako močnega pokrovitelja 'pravljice' niti ni bilo težko spisati. Da, tudi to je del resnice, pa vendar gre v primerjavi z Bayerjevimi uglednimi tekmeci na evropski in nemški sceni za precej bolj celovito in premišljeno strategijo. Ko je Völler obesil nogometne čevlje na klin, je skupaj s karizmatičnima osebnostima, trenerjem Christophom Daumom in menedžerjem Rainerjem Calmundom, vrgel oko na dve z nadarjenimi igralci bogati tržišči: brazilsko in vzhodnoevropsko, predvsem hrvaško. Z dodatki iz domačih logov, ki ponujajo kopico obetavnih, a še neuveljavljenih igralcev. Uspehi, med katerimi pa so se nanizali tudi grenki porazi, na primer tisti leta 1999, ko se je Bayerju šampionska »schale« izmuznila iz rok v zadnji tekmi v Unterhahchingu, pričajo, da je omenjena trojica izbrala posrečeno formulo. Nedvomno bi zaslužila oznako »vzorčna«, a le za klube, ki imajo na voljo dovolj denarja, a ne posebej blesteče in bogate tradicije. Lep zgled, kako (naj) deluje triumvirat vodilnih mož v klubskem ustroju.