Problem razmerja med omenjenima senzibilnostma je v pričujoči zbirki pomemben zato, ker že prvi pogled pove, da je pesnica v njih precej radikalneje kot, denimo, v Žametnem indigu (2004) izpeljala svoj postmoderni obrat k realnemu (tega ni mogoče misliti zunaj razmerja s fiktivnim in imaginarnim) ali, drugače povedano, precejšen del pesmi v zbirki je zaznamovan z družbenim kontekstom sedanjega trenutka in hkrati z izjavljalnim položajem govorke, ki je v mnogih besedilih tudi izrecno reflektiran. Takšen izris govornega položaja je razberljiv že na ravni zunanje zgradbe te zanimive zbirke, sestoječe iz sedmih sklopov in uvodne pesmi. Slednjo kaže razumeti kot okvir in vodilo za branje: »Stojim natanko tam, kamor/sta me zasadila/poezija in življenje«. Ta pesem po eni strani korespondira s stihi, ki uokvirjajo delo kot celoto, po drugi strani pa jo je mogoče brati kot evokacijo ali oddaljen odmev nekega verza iz Žametnega indiga , »Edina želja:/nežni spust v objem mreže drugega«. Ta drugi je v primeru Vsakdanjih pogovorov konkretno poimenovan. Oznake kraja in časa nastanka nekaterih besedil pa učinkujejo na isti ravni kot omenjena evokacija konkretne osebe in nedvomno prispevajo k razumevanju pesmi. Protiutež tej drži so samonanašalnost v nekaterih besedilih (na primer Zbirateljstvo, Makedonija II in VI) in mnogoteri medbesedilni prijemi. Denimo v pesmi Makedonija II, kjer prvoosebna govorka svojo umeščenost v dejanski čas in prostor (pesniški večeri v Strugi, avgusta 2006) dopolni s fiktivno in imaginarno razsežnostjo, s tem ko izvirno pesniško situacijo (plovba s čolnom po Ohridskem jezeru) opiše in podvoji prek sklicevanja na Carpacciovi sliki (Lov v laguni in Beneški gospodični) in tako spretno ter z izjemno senzibilnostjo (za besedo in za stvarnost) omogoči, da pesem »s pomočjo beneškega slikarja spenja/nekaj bežnih krajev in podob struške pokrajine« ter hkrati opozori na vzporednice med geografsko in kulturno tako različnimi toposi, kot so lagune Serenissime in Ohridsko jezero.