Gorički vinogradniki se morajo namreč zaradi bele lise, ki je nastala v vinogradniški zgodovini te pokrajine potem, ko je trtna uš na prelomu stoletja uničila vse tamkajšnje vinogradnike, znova potrjevati pred drugimi slovenskimi vinogradniki. Čeprav so bile vse tamkajšnje vasi znane po trti, med leti 1856 do leta1864 pa so imeli kar 966 hektarov goric, od katerih so morali kmetje plačati davek v pintih ali poličih, sta dokaze o zlatem obdobju goričkega vinogradništva zabrisala zgodovina in arhivski prah. Izpod njega pa so le izbrskali, da je kmet Malačič leta 1840 pridelal 5600 litrov v Srednji Evropi razglašenega najboljšega vina, ki so ga vozili na Dunaj v sodih. A je gosposko zaman prosil, naj mu posodo vrne, rekoč, da se tudi krava kupuje s kožo. Kot je dejal predsednik Društva vinogradnikov Goričko Ernest Novak, se s slovesno zasaditvijo potomke stare trte pri Vinogradniškem centru v Ivanovcih , spet simbolično vračajo na zemljevid najboljših slovenskih vinogradnikov in vinarjev. K resnični vrnitvi na trgu pa je nedvomna pripomogla skokovita rast kakovosti pridelave in nege goričkih vin v zadnjem desetletju, ki so jo potrdili tudi uspehi na vseh slovenskih in tudi mednarodnem ocenjevanju vin v Ljubljani. Trto jim je prepustil v oskrbo mariborski mestni viničar mag. Tone Zafošnik., zanj pa bo skrbel tudi župan Moravskih Toplic Franc Cipot. Z njo so se pridružili tistim najboljšim vinarjem v Sloveniji , Franciji, Avstraliji in celo na Japonskem, ki so jim mariborčani že podarili trtin podmladek in hkrati obljubili,da bodo zanjo skrbeli vsaj tako dobro kot za svoje vinograde. Z njo pa bodo nedvomno lahko pritegnili tudi nekaj turistov več, saj je želja vse Goričancev, da bi vinogradništvo prek turizma in vinskih cest čimprej začelo prinašati tudi ekonomske rezultate.