Po določbi 202. člena CZS carinski dolg pri uvozu nastane z nezakonitim vnosom blaga zavezanega uvoznim dajatvam na carinsko območje Skupnosti. Po določbi 1. odstavka 38. člena CZS mora tisti, ki blago vnese na carinsko območje Skupnosti nemudoma in po potrebi po prometni poti, ki jo določijo carinski organi, in skladno s podrobnostmi, ki jih te določijo, blago prepeljati do carinskega urada, ki ga določajo carinski organi ali na vsak drug kraj, ki ga določijo ali odobrijo ti organi. Blago, ki ob uporabi člena 38. (1) (a) člena CZS prispe na carinski urad ali na vsak drug kraj, ki ga določijo ali odobrijo carinski uradi mora carini predložiti oseba, ki je to blago vnesla na carinsko območje Skupnosti ali po potrebi oseba, ki po vnosu blaga prevzame prevoz tega blaga. Navedene določbe so pravna podlaga za obveznost potnika, da carinskemu uradu predloži blago, ki ga vnaša v Skupnost iz tretjih držav in je je zavezano plačilu uvoznih dajatev. V obravnavanem primeru je carinski urad prve stopnje po uradni dolžnosti začel postopek obračuna uvoznih dajatev na podlagi dopisa hrvaških carinskih organov, ki mu je bil priložen obrazec „zahtjev za povrat poreza na dodanu vrijednost“. Iz ugotovitev hrvaških carinskih organov in tega obrazca naj bi bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik na območje Skupnosti prinesel sporno blago, ki ga slovenskim carinskim organom ni prijavil in je torej zanj naknadno dolžan plačati uvozne dajatve. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru dejansko stanje ni bilo v popolnosti ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Tožnik že ves čas postopka zatrjuje, da on spornega blaga ni kupil in ga ni vnesel na območje Skupnosti in da torej ni dolžan plačati uvoznih dajatev. Prvostopni carinski organ in tožena stranka tožeči stranki nista verjela, izhajajoč iz ugotovitev hrvaških carinskih organov in izpolnjenega obrazca za povračilo davka na dodano vrednost (DDV), ki se v upravnih spisih nahaja v fotokopiji. Iz fotokopije zahteve za povračilo davka na dodano vrednost je sicer možno razbrati, kje je bilo blago kupljeno, kakšna je vrednost blaga, da je blago izstopilo iz Republike Hrvaške, navedeno pa je tudi ime kupca in številka njegovega potnega lista. Je pa po presoji sodišča bistveno to, da iz fotokopije obrazca ni razvidno, da bi tožnik dobil izplačan znesek DDV-ja, kar sicer oba upravna organa zatrjujeta. Pravilno izpolnjen in potrjen obrazec za povračilo DDV je sicer lahko podlaga za zaključek, da je bilo blago izvoženo iz Republike Hrvaške in vneseno na območje Skupnosti, vendar pa v obravnavanem primeru temu ni tako. Na obrazcu namreč manjka podpis tožeče stranke, da je znesek DDV tudi prejel. Ob takem dejanskem stanju pa upravni organ dokaznega bremena ne more v celoti zvrniti na stranko v postopku, ob tem, da tožnik ves čas postopka zanika vpletenost v dogodek. Upravni organ prve stopnje bi tako moral opraviti še dodatne poizvedbe in izvesti dokaze, ki bi nedvomno kazali na to, da je tožnik sporno blago vnesel na območje Skupnosti. Po povedanem obrazec za povračilo DDV ne predstavlja verodostojne listine, na podlagi katere bi bilo (brez da bi bili izpeljani dodatni dokazi), mogoče zaključiti, da tožnik blaga ni prijavil ob vnosu na območje Skupnosti in da ni poravnal uvoznih dajatev za sporno blago. Sodišče pa tudi opozarja, da hrvaške listine, ki so pravzaprav podlaga za naknaden obračun uvoznih dajatev, niso prevedene. Gre za kršitev določb 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, v nadaljevanju ZUP) in 146. člena istega zakona, saj tožnik ni mogel učinkovito braniti svojih pravic in je s tem kršeno načelo zaslišanja stranke.