Kot pravnozgodovinski vir je mogoče uporabiti tudi zgodnjesrednjeveško besedilo, ki v bistvu sploh ni pravne narave. Tako je dr. Škrubejeva med drugim uporabila celo Brižinske spomenike. Iz njih je razvidno, kako so »hoteli misionarji razložiti slovanskim poganom koncept poslednje sodbe«. Koncept je seveda bibličen, izrazi so pa staroslovanski. Samostalnika sodba v tem besedilu sicer ni, je pa zato sodni dan, potem glavni v postopku, zoprnik , to je tisti, ki toži in je v hrvaščini še danes znan kot suparnik . Besedna družina izraza sojenje je bila bogata in izpričana skoraj kontinuirano do danes, tako da si bistvenega izrazja v 19. stoletju ni bilo treba izposojati od Hrvatov, Srbov itd. ali pa ga prevajati iz nemščine. Rudimentarna sodna dejavnost je v Karantaniji in tudi v Karnioli »verjetno potekala v tem izrazju, ker je tako razvejano in tudi stabilno«. Še več, celo prevzemali so ga; deloma je namreč prehajalo iz slovanskih jezikov v nemški in romunski pravni jezik. Seveda imamo veliko teh izrazov tudi v današnji slovenščini, pa ne samo tistih, ki so povezani s sodnim procesom, tudi izraze iz civilnega prava, denimo porok, zastava itd., kar pa še ni sistematično raziskano. Vse to besedje nedvomno kaže na kontinuirano pravno dejavnost in bi moralo imeti vsaj enako vrednost kot znameniti knežji kamen. Morda se besede komu zdijo poceni, vendar to ravno v pravu nikoli ni res, tam ima beseda veliko težo. Ustnemu soočenju se v okviru reševanja sporov še danes ne moremo odpovedati. Ti stari izrazi živijo še danes, pojasnjuje dr. Škrubejeva, ker brez njih ves ta čas ni bilo mogoče. In razumeti so jih morali vsi, ne samo strokovnjaki, tako v zgodnjem srednjem veku kot danes.