Sassoon je zagrabil dokument in odhitel v predsobo k telefonu. Garafajan je stopil do hladilnika po novo steklenico piva. Odprl jo je in se vrnil k Sassoonu, da bi novice izvedel iz prve roke. Ravno v tem trenutku je Jacob vzpostavil zvezo. “Dober dan. Jacob Sassoon pri telefonu. Marge, predpostavljam?” ... “Upam, da se me spomnite. Pred nekaj meseci sem vas obiskal.” ... “Ja, točno. Poslušajte, ali bi lahko govoril z majorjem?” Robert Garafajan je začudeno opazoval, kako prijateljev obraz bledi, njegove oči se širijo, roka pa nekontrolirano čedalje bolj stiska slušalko. Jacob Sassoon je nedvomno kazal znake presenečenja, pomešanega s strahom. “Hvala. Nasvidenje.” “No, kaj je?” Robert je moral Jacobu iztrgati slušalko iz rok, jo položiti nazaj na vilice in ga prijeti za ramo. “Major je mrtev.” “Kako?” “Našli so ga utopljenega na obali Temze, nekaj kilometrov od Henleya.” “Zagotovo je bila nesreča. Prepričan sem. Saj si sam rekel, da je bil alkoholik. Stari se ga je napil, šel na sprehod ob reki in – hop – padel v vodo. In to je to.” “To je tudi Marge rekla, toda jaz ne verjamem v naključja. Utonil je le nekaj dni po tem, ko sem ga obiskal.” “Ma daj, ti pa tvoje teorije zarot. Kako pa, da naju nihče ni poskusil utopiti?” “Prav imaš. Morda je pa le naključje.” “Seveda. Jutri bom poskusil kaj izbrskati o teh treh tipih. Nekaj bom gotovo našel, pod pogojem, da so živi, seveda.” “Dobro, a bodi previden.” “Saj veš, da bom pazil,” je smeje odgovoril Garafajan. “To rečeš tudi vsaki ženski, preden jo spraviš v posteljo,” ga je zbodel Sassoon. Ponedeljek je poleg depresije prinesel tudi nervozo. Sassoon je zdolgočaseno sedel za računalnikom v svoji pisarni in pogled