Nedvomno je zanimiva pripomba o razmerju med prostim spisjem in slovnico: »… slovnica nima z bistvom prostega spisja prav nobenega stika, kajti otrok more svoje misli izražati edino le po svojem lastnem jezikovnem čuti in po svojih lastnih jezikovnih zakonih« (str. 167). V tej misli je izražena najočitnejša razlika med prejšnjimi avtorji in Lichtenwallnerjem ter njegov drugačen, a hkrati obziren pristop do razmerja med vsebino in slovnico: »… spis je vsebinsko izvrsten, glede oblike nedostaten, kar je namen pouka pisanja. Cilj vsega ostalega jezikovnega pouka je negovanje jezikovnega čuta, torej naj učenec 'pili' obliko« (op.: slovnico, pravopis). V nadaljevanju pravi, naj za odpravljanje napak učitelj redno uvaja govorne vaje, kar priporoča že Bezjak v svojem Ukoslovju iz l. 1906: »… prvi in glavni cilj govornih vaj je odstranitev napak: pravopisnih, slovničnih in stilističnih.« Vendar Lichtenwallner dodaja, da je potrebno učencem razvijati intenziven jezikovni čut, da se zavedajo pravilnih jezikovnih oblik drugače je slovniški pouk »goli verbalizem« (str. 168). Tudi redno branje in razpravljanje o tipičnih spisih boljših učencev je nujno in potrebno, kajti »zavedati se nam je treba vedno le tega, da pri spisovnem pouku oblika ni cilj, ampak le sredstvo«. Za odpravljanje stilističnih napak je predlagal izvajanje stilističnih vaj ob pisanju prostih spisov, ki naj se uvajajo redno, posebej intenzivno na srednji stopnji. Menil je, da je tudi popravljanje spisa primerna motivacija, ko na tablo napišejo prosti spis slabšega učenca.