Nedvomno bo zanimivo slišati mnenje žirije tudi o tretjem canneskem veteranu, Irancu Mohsenu Makhmalbafu, ki se je tokrat v filmu Kandahar lotil tematizacije afganistanske aktualne realnosti. V ospredju je Nafas, mlada afganistanska novinarka, ki kot begunka živi v Kanadi. Ko prejme obupano sestrino pismo, ki pravi, da bo ob zadnjem stoletnem sončnem mrku storila samomor, se skuša, medtem ko okrog divja državljanska vojna, prebiti do Kandaharja in jo rešiti. Nafas se znajde v kulturno izjemno omejenem in determiniranem okolju, kjer ženske nimajo nobenih pravic, medtem ko so moški invalidni: dobesedno in v prenesenem pomenu. Makhmalbaf je filmu na estetski ravni sicer odtisnil svoj prepoznavni rokopis - izjemna je denimo sekvenca, v kateri iz letal odmetavajo proteze nog na improviziran kemp Rdečega križa. Očitati pa mu gre, da je politični angažma, ki preveva film, preveč neposreden in mu je filmski jezik premočno podrejen, zaradi česar Kandaharju tudi ves čas usodno spodrsava.