V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi pozitivne ukrepe, med katere sodijo kvote, katerih namen je v zagotavljanju enakih možnosti žensk in moških, ne pa v »funkciji vzpostavitve razlik« (Širca, seja DZ RS, 20. 6. 2002). Namreč, kot so poudarjale zlasti poslanke DZ RS, je potrebna kritična masa, to pa je tridesetodstotna zastopanost enega spola, da bi le ta lahko dosegel določene spremembe. Majda Potrata (ZLSD) je tako opozorila »da je vsaj tretjinska zastopanost žensk na vseh ravneh odločanja nujna, da bi se zaznal njihov vpliv na odločitve« (Potrata, seja DZ RS, 21. 6. 2002). Hkrati pa je tipično ogrožanje povečevanja števila žensk v politiki izrazil Mario Gasparini na seji Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, delo, družino, socialno politiko in invalide, češ »mislim, če pridete do 50 odstotkov, mislim, je dosti, le da ne boste šli preko« (Gasparini, seja ODZRSZDDSPI 11. 6. 2002). Čeprav je opombi sledil smeh, je v njej nekaj strahu in tesnobe, da bi ukrepi politik enakih možnosti privedli do prevlade žensk. Opozoriti velja tudi na uporabo slovenskega jezika, predvsem v luči senizibilnosti uporabe ženskega spola v govorni ali pisni obliki. Na primer Gasparini govori o odstotku žensk, pa vendarle uporabi moško obliko (»ne boste šli preko«). Prisotnost oziroma bolje, neprisotnost žensk v politiki - tako na lokalni kot na državni ravni - pomeni tudi odpiranje vprašanj z druge perspektive in določenih tem, ki so lahko, ni pa nujno, zgolj ženske teme, hkrati pa pomeni udeležbo obeh spolov v politiki. »Ne-participacija žensk v institucionalni politiki in njihova neprisotnost v vrhovih državne oblasti in političnih strank sta po eni strani rezultat odsotnosti strategij, po drugi strani pa tudi omogočata situacijo, v kateri se spolna enakost ne postavlja kot problem, saj ohranjata status quo, v katerem ni mogoče postavljati novih vprašanj« (Jalušič, Antić, 2001: 49). Ob tem je zanimivo razmišljanje Igorja Štembergerja (SMS), ki je poudaril, da je »žalostno pri tem zakonu, da tak zakon pravzaprav sploh potrebujemo, kljub vsem opazkam, da s tem zakonom ženske obravnavamo nekako kot neke vrste ogrožene živalske vrste« (Štemberger, seja DZ RS, 20. 6. 2002). Zakonsko urejeno uravnoteženo zastopanost moških kot žensk v javni sferi se seveda lahko interpretira tudi kot zaščita pod-reprezentiranega spola v kontekstu zaščite ogroženih živalskih vrst. Vendar je glavni namen in cilj politik enakih možnosti žensk in moških vpeljava dimenzije spola, ki se ukvarja tako s feminizacijo kot maskulinizacijo določenih domen družbenega in političnega življenja ter tako na zakonski ravni zagotavlja uravnoteženo zastopanost žensk in moških v javni sferi. Ob razmišljanjih, kaj bo večja pristonost žensk prinesla v politiko, se pogosto pozornost preusmerja na t.i. ženske značilnosti in lastnosti, ki bodo v politiko prinesle nov in bolj prijazen odnos. Drugačnost, ki bo prišla skupaj z ženskami v politiko, je bila tudi ena od tem v debatah ob sprejemu ZEMŽM v državnem zboru. Majda Širca (LDS) je tako poudarila, da »kdor dobro opazuje, lahko tudi potrdi, da prinašamo v organe na mesta odločanja več racionalnosti, mogoče celo večjo stopnjo odgovornosti, manj narcisizma, celo manj egoizma in večkrat sicer hitro izsmejane odgovornosti« (Širca, seja DZ RS, 20.6.2002). Nedvomno bi večji delež žensk v politiki odprl nove dimenzije določenih vprašanj, nova vprašanja v že obstoječih političnih temah ali morda celo povsem nove politične teme, vendar moramo biti pri tem skrajno pazljivi, saj vstop večjega števila žensk v politiko samo po sebi tega še ne zagotavlja. Zakon o enakih možnostih žensk in moških vključuje tudi zagovornico/zagovornika enakih možnosti obeh spolov. Zakon določa postopek obravnave domnevnega neenakega obravnavanja spolov, ki ga bo vodil/a zagovornik/zagovornica enakih možnosti žensk in moških, zaposlen/a na Uradu za enake možnosti. Institut zagovornika/zagovornice je v veljavi že od leta 2003, vendar je na tej točki Urad za enake možnosti izdal promocijski material, ki preferira en spol, in sicer ženski spol. To je zgolj dokaz, kolikšno mero pozornosti zahteva izvajanje ukrepov spodbujanja enakih možnosti med spoloma in koliko časa bo potrebno, da se bodo ustaljeni vzorci (morda) spremenili in ob tem ne postali samoumevni.