To je zame nekaj povsem drugega. Reich-Ranicki je v svojih sodbah o delih zelo papeški. Niti malo mi niso všeč njegovi nastopi na televiziji, tudi brez tega, da je za pogovor o literaturi nasploh veliko boljši medij radio. Nedvomno je velika razlika, če literarni kritik piše tudi sam ali ne. Prvi se teksta loteva precej drugače. Z veliko več občutka na koncih prstov, razumevanja, kako je delo nastalo, saj kot pisec poznate tudi ves kreativni proces. Pogled čistega kritika je po drugi strani vselej pogled od zunaj. Sodba, in Reich-Ranicki je njen tipični zagovornik. Vsako literarno delo oblepi z etiketo. Mene pa sodba ne zanima, ne želim soditi, želim razumeti. Imam veliko prijateljev, pisateljev, ki jaz kot sama predavajo o poetiki. V teh predavanjih se refleksija o lastnem delu meša z refleksijo o drugih literarnih delih. Gre seveda za osebno interpretacijo, ki pa je lahko zelo zanimiva.