V Slovanu je precej pozneje izšel zapis, ki ga je domnevno priobčil Fran Govekar in ki prav zaradi časovne distance in odlične poučenosti avtorja dobro predstavi nekatere razloge za neuspeh druge razstave in konec društva: "Od tega časa [8. 12. 1901, omenjena je neuspela glasbena prireditev], ko so se izvršile v odboru nekatere izpremembe, so jour-fixi ponehali. 1. sept. 1902 se je otvorila v Nar. domu slovesno končna III. slovenska umetniška razstava [Druga razstava se občasno pojavi tudi kot tretja, saj so društveniki sami šteli razstavo v Zagrebu za drugo razstavo društva, drugo razstavo v Ljubljani pa za tretjo], ki pa ni dosegla niti moralnega niti gmotnega uspeha ter je imelo društvo zato veliko gmotno izgubo. Večina slovenskih listov je pisala razstavi neprijazno, zato ni bilo niti dovolj domačega občinstva, niti gostov. K tej očitni nezgodi društva pa se je pridružila še notranja nesreča, ki je zadala društvu zadnji, smrten udarec, na katerem je dve leti hirajoče društvo končno tudi umrlo. Nezasluženega konca društva, ki je delalo tako uspešno in častno, so krivi razni faktorji, v prvi vrsti pa slovenska žurnalistika, ki je stavljala do naših umetnikov pretirane zahteve ter je s tem umorila spočetka živo zanimanje občinstva; v drugi vrsti pa nekateri člani, ki so vedno skrbeli le za svoje interese, ne pa za interese vsega društva in ki niso uvaževali malih, v umetniškem oziru nerazvith slovenskih razmer, nego so zamenjali Ljubljano z Monakovim ali z Dunajem, kjer doseza tudi aristokratska umetnost brez reklame in brez kompromisov dovolj uspeha. Ta zmota je bila društvu usodna. Korakoma se more doseči tudi v naših razmerah na umetniškem polju mnogo, skokoma pa le -- deficite in odpor! -- Dedič razpuščenega sloven. umetniškega društva je Vesna na Dunaju.” c. r., »Slovensko umetniško društvo«, Slovan, II/1903--4, str. 255--256 (zaglavje Umetnost). Glede tega je zanimiv tudi prikaz kranjskih likovnih razmer, ki ga je Ivan Franke v treh delih podal po drugi razstavi. Ivan Franke, »Slovenska umetnost«, Slovan, I/1902--1903, str. 73--75, 115--119, 153--154., za katerega pa še vedno ne moremo reči, da je bil izključno negativen Andrej Smrekar je med negativnimi aspekti kritik, ki so bile namenjene Jakopiču, poudaril Simplicissimusovo, torej Govekarjevo, izjavo, da bi Jakopičevo slikanje smeli imenovati slikani anarhizem. Ta anarhizem se po Smrekarjevem mnenju “[…] še zdaleč ni nanašal na metiersko perspektivo Jakopičevega slikarstva, temveč na njegovo ideološko posledičnost” in naj bi bil grožnja s širšimi implikacijami, zabloda, pred katero je moral kritik umetnika posvariti. Nedvomno drži, da je bil “nacionalni moralizem” vodilni model mišljenja tako v literarni kakor tudi v likovni kritiki, težko pa bi rekli, da se skriva za vsakim vogalom. Beseda anarhizem ali njene druge oblike so pogosto nastopale v kritikah; tako oceno je dobil tudi Jakopič že ob prvi razstavi, saj je bil po mnenju Milana Marjanovića, slikarju izjemno naklonjenega kritika, anarhično-aktiven in eruptiven. Milan Marjanovič, »Naša pisma: U Ljubljani«, Nada, VI/1. 11. 1900, št. 21, str. 330--332. Govekar, ki se je gotovo zavedal večje kompetentnosti tujih kritikov, je morda po prvi razstavi Marjanovićevo kritiko shranil in si z njo nekoliko pomagal, ko je pisal kritko za drugo razstavo, saj je podobnosti več. Lahko bi rekli, da je bila beseda modna, saj je bila v tem času nekakšen trendovski izraz s širokim spektrom rabe, denimo, v drugem tonu je bila aplicirana na Van Gogha, ko jo je uporabljal (tudi v slovenščino že leta 1903 prevedeni!) Masaryk. , kakor ga prikazuje zgodovina in skupaj z izkrivljanjem in spregledovanjem dogodkov, ki so pripeljali do neuspeha druge razstave, poznejšim savanom zagotavlja videz avantgardnosti in revolucionarnosti. Predvsem pa so bile slabše kritike spet le en segment neuspeha razstave in vse kaže, da v primerjavi s finančnim polomom manj usoden udarec za umetnike in Slovensko umetniško društvo. Druga slovenska umetniška razstava je namreč dokončno pokazala, da društvo finančno ni zmožno posredovati in vplivati v korist umetnikov. Med drugo razstavo je Matija Jama pisal Jakopiču zanimivo pismo, iz katerega so razvidne tako vezi društva z liberalci kot slikarjevo pragmatično mnenje, da je najbolje, da zapustijo društvo, saj prodalo se ne bo itak nič. MG, Ilc, Jama Jakopiču 6. 10. 1902 (81). Članom je postalo jasno, da vlagajo svoj čas in trud v podjetje, ki je morda res pomembno za dvig splošne kulture med Slovenci, vendar njim samim ne prinaša nikakršnih koristi. Slovensko umetniško društvo je postalo za člane predvsem odvečna in zaradi vseh mogočih razprtij in neljubih dogodkov tudi neprijetna obremenitev.