PORAZ DOMAČINOV? Teatrski festival Exodos smo ob lanskoletni, ustanovni pojavitvi, pozdravili z glasnimi ovacijami. Prvi slovenski festival, ki se ni omejil na domače ustvarjalce, niti se ni vklenil v "italijansko škatlo", na domači grudi prevladujoče izročilo dolgega časa, temveč je stavil na mednarodni izbor po selektorskem mnenju prodornejših umetnikov, mlajše slovenske sile ter pokazal širokogrudnost glede z odrom ali celo z ulico povezanih panog, je bil pač vreden brezmejnega navdušenja. Posebej, ker se je pametno in ljudomilo posvetil res internacionalističnim, povečini nemim predstavam, ki ne zahtevajo znanja tujih jezikov, in ker je s kakovostjo prikazanega mimogrede zmlel tudi novorojeno domačo konkurenco, ki je jeseni z imenom Mesto žensk podlegla prej selektorskim hibam kot "ženskemu" predznaku festivala. Pa pustimo zlobne primerjave. Exodos je letos čakala čer, tako znana vsem, ki morajo v drugo podkrepiti začetni zagon in z njim porojena pričakovanja. Kako sta se torej odrezala zavod Panoptikon in Cankarjev dom kot organizatorja festivala? Ja, začetek je bil nadvse veličasten, tako svetal, da je morebiti vnaprej vrgel senco na preostale udeležence, ta čast pa je pripadla kolumbijskemu režiserju Enriqueju Vargasu in njegovim Preročiščem, ki so za cel teden zasedla klet in pritličje stare elektrarne na Kotnikovi. S podrobnostmi, vonji, barvami, zvoki in tipnimi površinami načičkani labirint, skozi katerega so, eden po eden, hodili in se plazili obiskovalci, je vodil prek dvaindvajsetih tarot kart velike arkane, ki so jih poosebljali igralci ali zastopali alegorični ambienti. Med le s peščico najnujnejših besed ozvočenim potovanjem do kriptičnega, neizrečenega odgovora na le v sebi zastavljeno vprašanje, so si udeleženci izžrebali menda njim prilegajočo se karto, sodelovali pri vzreji pšenice in peki kruha, predvsem pa so se kot negodna deca igrali, oponašali inštruktorje, gledali, vonjali, tipali in vlekli na ušesa. Menda ni treba posebej utrujati o tem, kaj tovrstni proces, najsi ga dojameš kot mistično izkušnjo, newagersko terapijo ali dobrotni hipijevski trip, pomeni za krajane, ki so povečini pozabili tudi, kako se giblje, in ne samo, kako se uporablja čutila. Mejdun, sam sem se počutil kot prerojen. Vsa hvala in morda priporočila, če se bodo Oracles zaradi z ustnim izročilom povzročenega navala raztegnili na dodatni teden. Naprej. In sicer s Slovenci. Medtem ko je festivalska ponovitev Tauferjevega niza skečev Silence, Silence, Silence, s par iskrivimi gagi, kancem butoha in eno igralsko vehemenco posejano vzbujanje občutij, branila čast "uradnega" gledališča, je Ladomir - Faktura; četrta površina - površina stika Marka Peljhana le vzbudila dvom v dejavnost mlajših avantgardistov. Peljhanova pot se, vzporedno z daljšanjem njegovih predstav, nagiba k vse popolnejšemu pomoru gledalstva. Med skoro dvema urama hudega, le z na premikajoče se konstrukcije narezanimi projekcijami diapozitivov, z muziko Random Logic in s satelitov ukradeno, belosvetsko različico Studia Shity olajšanega dolgčasa ti postane malo mar za Hlebnikova, na čigar pesnitev se nanaša zadnje poglavje Peljhanove naporne nadaljevanke, če ne zasovražiš kar celega korpusa naprednjakov, kateremu čaščenju se posveča mladi Ljubljančan. A s strani Cankarjevega doma producirana ugonobitev v dvorani Duše Počkaj še ni segla do samega dna festivala. e naslednji dan je sebe in tvegano selektorsko odločitev s svojim režiserskim debíjem Kje je Franz v okviru spremljevalnega programa blamiral scenograf Pepi Sekulič. Neznosno nategujoče se in ad nausea ponavljajoče se, turobne in okorne burke o novodobnem Pigmalionu ali dr. Frankensteinu seveda niso mogli rešiti filmski inserti in domiselna scenografija. Franza si ne bi upala niti v najbolj malomarnih blodnjah podpisati žanru bližnja Ana Monró, izdatno in točneje prirezani morbidi prisrčno slabega okusa pa bi se z veseljem smejali v kakem KUD-u F. Prešeren in ne v reprezentativni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Če je hotel Peljhan vzbujati kunštne aluzije, Sekulič pa izzivati in zbijati šale, in je obema ponevedoma uspela le lobotomija na nemočnem gledalskem telesu, je Vlado Repnik pač požel točno to, kar se je namenil požeti. Repnikova - uh, Japonci bi se najverjetneje zgražali - zen budistična (?), po polževo plazeča se predstava Lahno droben ptič na drobni veji se je, s par ironičnimi senčnogledališkimi intermezzi, posvetila merjenju časa in ukanjanju občinstva. Krutemu, despotskemu ukanjanju občinstva z navidezno zanesljivimi prognozami o trajanju predstave in neštetimi, vroče pričakovanimi zaključki, s katerimi se je Repnikova režija izkazala za božjo, nedoumljivo in brezprizivno voljo, posledični nebogljeni aplavzi, češ, tole je menda (hvalabogu) konec, in besni pobegi iz dvorane pa so pomenili le njegovo končno zmagoslavje. Je, bolelo je, vsaka sekunda posebej. V nasprotju s slovenskim zastopstvom (no, o Pograjčevem Mestu, kjer nisem bil, bo tekla beseda drugič) prvega tedna Exodosa med tujimi gosti flopa, hm, strahljivca v celem ni bilo števili. Poleg fenomenalnega Vargasa je, predvsem z zadnjo tretjino plesnega triptiha - "nenaravno" mehanskim, marsovskim in, če prikličemo rejverske izkušnje, z ekstatično zvirajočim se in s tehnom podloženim solom Cyborg navdušil vodja angleške Random Dance Company, Wayne Mc Gregor. Nič manj, kvečjemu bolj, pa je v petek v Linhartovi dvorani očaral japonski mojster plesa Saburo Teshigawara s sodelavci, ki je v raznoliki predstavi Bil sem resničen nemara premlel vsa pomembnejša določila svojega in občejaponskega vsakdana, od zavezujočega, črnobelega izročila peščenih vrtov, prek v žive barve japonskih risank odete mladine in v spalnih celicah nastanjenih deloholikov, do njegovo smrt objokuče vdove in hčerke. Teshigawara pa je to, prijateljica je rekla prozorno štorijo, okitil z velikim številom lastnih, laično rečeno tai chi ch'uanovskih plesnih bravur, neprestano najedal urejeno skupinsko koreografijo s kaotičnimi, tudi besno humornimi vpadi, postregel tako z zadržano natančnostjo kot z viharjem strasti, občo norijo in avtoironijo. Čestitke. Exodos je v prvem festivalskem, s premierami nabitem tednu prej nasitil tukajšnje potrebe po širitvi obzorij, kot da bi pred številnimi, bojda okoli osemdesetimi tujimi novinarji, nevemkako močno utemeljil izenačenost in veljavo domače produkcije. Ob tovrstnem razpletu lahko le sebično ugotovim, da so mi vrhovi Exodosa več kot odtehtali njegove padce ter da bo zadnjo besedo o brambi ponosa očetnjave izgovoril spored naslednjega tedna, na katerega ste vsekakor vljudno vabljeni. (se nadaljuje)