lične obraze, ki jih je kinodvorana združila v istem pričakovanju, in čakaš, da ugasnejo luči. Potem se zgodi čarovnija, slika, svetloba, zgodba … In vse to se dogaja pred tabo. Samo od sebe. Ni ti treba brati, obračati listov … Film ne zahteva truda, ne zahteva, da se ukvarjaš z njim, film se ukvarja s tabo. Samo gledaš, samo poslušaš, samo prepustiš se in že si tam, skupaj z vsemi, v neznani zgodbi, ki postaja iz minute v minuto bolj tvoja. Branje knjige pa je samotno dejanje. Nihče ne bere s tabo. Nihče se ne zasmeji na istem mestu, nihče na isti strani ne zajoka. Knjiga je sopotnica samote in samotarjev. Tudi kasneje, ko sem bil star že skoraj dvanajst let, nisem hotel brati knjig. Bral sem slabo. Knjige sem metal v zid. Sovražil sem jih. Zato je mama sklenila, da me ne bo pu-