Še posebno polne so knjigarne te dni, morda, morda se je vendarle nekaj zgodilo tudi v ljudeh, morda je komu le prišlo na misel, da ti knjiga lahko spremeni življenje na vse drugačen način kot pivo, ki stane isto. Literatura oziroma umetnost nasploh je pač še vedno najboljša, najbolj neposredna in vsem dostopna pot do razumevanja sveta, brez katerega smo le telički na prepihu sil. Dostopna pa je vsakomur, ne zahteva predznanja, kot ga zahtevata teorija in znanost, zahteva le odprtost in omogoča neštete ravni percepcije. V istih slikah, knjigah, predstavah ljudje najdevamo zelo različne reči, odvisno od tega, kdo smo in kaj nas sestavlja, in to je čudež umetnosti: govori vsem, a nagovorjeni smo osebno, še več, intimno, in ko stojim pred Mušičevimi dalmatinskimi konjički, mi ne pripovedujejo samo zgodbe o slikarju in konjičkih in dalmatinski pokrajini, govorijo mi o meni in mojih konjičkih in mojih pokrajinah na način, ki je kontemplativen in onstran pojasnil. Otroci skozi pravljice, lutkovne igrice in risanke od zibelke naprej razbirajo odnose in se učijo temeljnih človeških, družbenih in etičnih pravil (»ribica jo je prosila, ne pusti me umreti«), najstnika rap opozarja na generacijsko občutenje, na zlaganosti in krivice, odrasli skozi literaturo spoznava zgodovino, družbene odnose, psihologijo, posameznika, poglede na svet, načine ustvarjanja.