Naj ti predstavim svojo mamo, tudi ona je seksualna delavka, je rekla Baby, ko sva stopili v temno sobico, v kateri živi z materjo in s svojimi ter posvojenimi otroki. Besede je izrekla tako mimogrede, da sem šele pozneje, ko sem v svoji sobi v južni Kalkuti prebirala zapiske in si »nazaj vrtela film« tistega dneva, opazila, da taka predstavitev pravzaprav le ni čisto vsakdanja. Doslej so mi predstavili že veliko mater, a ne spomnim se, da bi mi kdo predstavil svojo kot seksualno delavko. Kalkuta navsezadnje rada predstavlja še eno mater – na to te spomni vsak taksist – mater Terezo. Durbar ali »Ženske z ulice vam kažejo pot«»Kalkuta je nekaj čisto posebnega, še celo prostitucija je drugačna kakor v drugih indijskih mestih,« je rekla Paromita Chakravarti, sodirektorica fakultete za ženske študije, ko sem jo kot svojo »zvezo« nagovarjala, naj me poveže s seksualnimi delavkami. »Prostitucije je seveda veliko vrst, a s tistimi ženskami iz srednjega razreda, ki se prostituirajo, da si lahko kupijo Guccijevo torbico, se naš oddelek ni nikoli ukvarjal, čeprav je teh deklet na poziv kar veliko, še zlasti v bogatejših četrtih. Zanimale so nas ženske s ceste, iz bordelov. Te ženske so se organizirale, imajo Durbar, svoj 'sindikat', zaradi katerega je aidsa in HIV-a tukaj dosti manj kot v drugih indijskih mestih, imajo svoje šole, internat in dnevne centre za svoje otroke, tečaje opismenjevanja, svojo hranilnico, ambulante, zbirale so celo denar za svojo bolnišnico. Predvsem pa so povezane, počutijo se veliko bolj varno pred policisti, zvodniki in kriminalci vseh vrst, ki se lepijo nanje. Počutijo se močnejše, politično delo jim je dalo samozavest, ne počutijo se več krive.« Nevladna organizacija Durbar (Durbar Mahila Samanwaya Committee) – Durbar pomeni »nekaj, česar ne moreš zaustaviti«, hkrati pa je »bar« tudi ženska, ki ne živi doma, ki je na cesti – samo v delu Kalkute, imenovanem Sonagachi, združuje 10.000 seksualnih delavk, a ima svoje podružnice po vsej Zahodni Bengaliji. Začelo se je v Sonagachiju in sosednjih območjih leta 1992 s projektom o spolno prenosljivih boleznih. V programu prevencije okužb z virusom HIV so zaposlili veliko seksualnih delavk. Z dobro organizacijo se jim je posrečilo, da je virusa HIV med kalkutskimi seksualnimi delavkami zelo malo, okuženost je od 5- do 9-odstotna, kar je v primerjavi z Delhijem in Mumbajem, kjer jih je okuženih približno polovica, odlično. V vabilu na prvo nacionalno konferenco seksualnih delavk in delavcev v Indiji leta 1997 piše: »Dolgoročni cilji so popolna legalizacija prostitucije kot poklica, dekriminalizacija odrasle prostitucije in sprememba obstoječe zakonodaje, ki deluje proti interesom seksualnih delavk in delavcev in ne kaznuje tistih, ki nas izkoriščajo. Prizadevamo si ustanoviti samoupravne organe, sestavljene samo iz seksualnih delavk in delavcev (po vzoru drugih profesionalnih organizacij, denimo odvetniške zbornice), ki bodo zastopali seksualno industrijo.« »Gibanje seksualnih delavk se je začelo v začetku 90. let in je bilo velik izziv za ves feminizem v Zahodni Bengaliji, ki je bil zelo meščanski. Zame, ki sem takrat prišla na fakulteto, je bilo to nekaj velikega. Ker smo si to gibanje prizadevale povezati z delavskim, je bilo na začetku za vlado zelo sumljivo. Nastajali so plakati z duhovitimi besednimi igrami, denimo: Ženske z ulice vam kažejo pot.« A potem je prišlo veliko, res veliko denarja, mednarodnega denarja, zaradi odličnih rezultatov pri prevenciji virusa HIV, in vsak je hotel svoj kos pogače. Od tiste povezave z delavstvom je ostalo v glavnem ime, ki se je prijelo – izraz seksualne delavke in delavci zdaj uporabljajo celo mediji in politiki. »Kar se je začelo tako drzno, se zdaj, žal, umika. Opismenjevanja ni več, čeprav je nepismenost med seksualnimi delavkami z zamiranjem teh programov zelo upadla, s 84,4 odstotka na 57,4 odstotka, splošnega izobraževanja, predavanj o vseh mogočih temah tudi ne. Kljub temu pa je treba reči, da je ostalo marsikaj pozitivnega – recimo, če se kar koli zgodi kateri od žensk, lahko Durbar v trenutku zbobna na kup 500 ljudi. So močna sila pritiska. Policija se zato veliko spodobneje obnaša do teh žensk, ne izsiljuje jih več, ne zahteva podkupnin. No, vsaj v glavnem ne. – A če hočeš zares videti, kako je to, moraš v Sonagachi.« SonagachiSonagachi je kalkutska »znana skrivnost in javna sramota«, pravi Jug Suraiya, novinar časopisa The Sunday Time of India. »Zanjo pravijo, da je največja četrt rdečih luči v Indiji, zato tega predela v 'dobrih' družinah ne omenjajo.« Komaj kakšno ulico stran se je rojevala »bengalska renesansa«, socialno, kulturno, politično gibanje, povezano z družinami Tagore, Sen, Dutt, Roy. Tukaj so prvič javno zahtevali šolanje množic, si prizadevali, da bi književnost nastajala tudi v bengalščini, in zastavljali svoj ugled in premoženje proti porokam otrok in za ponovno poročanje vdov. Nekoč je bila to premožna smetana kalkutske družbe, denar je v vrečah prihajal z obsežnih posesti na deželi. Postavljali so si imenitne palače in prirejali razkošna slavja. Zdaj je podoba drugačna. Veličastne palače, stanovanjske hiše, hoteli in administrativne stavbe, kakršnih v takem številu ni nikjer na svetu, počasi propadajo, iz zidov in streh rastejo drevesa, omet odpada, oknice prhnijo na tečajih. Ena najimenitnejših svetovnih dediščin nezadržno propada. A ko se pogled spusti s pročelij na ulice, zagleda življenje, kakšno življenje! Ljudje, rikše, taksiji, tramvaji, avtobusi, krave in koze se premikajo vsak s svojim ciljem v glavi, vsak v svojo smer. Iz glavnih ulic peljejo stranske, na videz »navadne« ulice, le da v njih ženske obiskovalke in fotografski aparati niso zaželeni. Tudi tam teče življenje, otroci, tisti zdravi in tisti očitno bolni, tekajo naokoli, ženske perejo perilo, moški se umivajo pri javni pipi, med njimi pa stojijo ali sedijo ženske, stare in mlade, dobrovoljne in namrščene, okrogle in podhranjene, in čakajo na »stranke«. Konkurenca je huda. Oblečene so v sarije kot večina drugih žensk v Kalkuti, le da so našminkane in nekatere napudrane. Vmes se igrajo otroci, ena deklica je zelo pohabljena, otroška paraliza, rečejo. Imajo nenapisan cenik s tremi kategorijami, cene so odvisne od raznih znanj – plesa in petja, denimo – pa od barve kože, starosti. V kategoriji A so tarife od 500 rupij navzgor na stranko (tudi do nekaj tisoč). V kategoriji C so honorarji od 32 do 40 rupij.Kavarna T3»V Sonagachiju se ne moremo dobiti, bomo imele težave z Durbarjem,« pravi Shikha. Ko dvignem obrvi, pristavi: »Hujši so od zvodnikov, prej smo se bale njih, zdaj se Durbarja.« Shikha je dolgo sodelovala z Durbarjem pri prevenciji okužb z virusom HIV in je šele pred kratkim odšla drugam, k organizaciji Path. O svojem razhodu z Durbarjem noče govoriti, a zdi se, da je vzrok denar, ki so ga zbirale za bolnišnico in je poniknil neznano kam. Z ženskami, sebe predstavijo kot seksualne delavke, se torej dobim sredi Kalkute, v kavarni T3 na Park Streetu. Vse so oblečene v svilene sarije, tako da sem v svoji bombažni obleki videti precej klavrno. Nekatere dovolijo, da jih fotografiram, nekatere ne, ene hočejo, da zamenjam imena, a ne vse. Pijemo čaj in jemo spužvaste angleške sendviče. Zapestnice zvončkljajo na rokah, ko si natakajo čaj. Natakarji nas gledajo malo manj brezbrižno kakor navadno. Gostje ob sosednjih mizah očitno vlečejo na ušesa. Ko ženske začnejo pripovedovati, nekatere cele zgodbe, druge samo vpadajo v pogovor, glasu ne stišajo. Govorijo brez zadrege, brez strasti, včasih s humorjem: življenje ni bollywoodski film in treba je preživeti, vsak se znajde, kakor najbolje ve in zna. »Če nam je Durbar kaj dal, potem nam je dal to, da smo se znebile sramu,« pravi Baby. »In za to sem mu večno hvaležna. Delam, kar znam. Delam, kar je delala že moja mama ali kar dela soseda. To je eden redkih poklicev, pri katerem za start ne potrebuješ kapitala.« Shikha jo prekine: »Zakaj se opravičuješ ? Če ne bi bilo strank, ne bi bilo seksualnih delavk. Zakaj bi bilo potem sram nas? Zakaj bi se morale me čutiti krive?« V Kalkuto se zliva velikanska množica ljudi, ki iščejo delo. Prihajajo legalni in ilegalni delavci iz Bangladeša, Nepala, Biharja, Orise, Dardžilinga, bengalskega podeželja. Veliko je samskih moških. Vsi so revni. Nemalo jih je, ki prodajajo organe, saj ima Indija zelo razvito kriminalno mrežo kupovanja in presajanja organov, ženske »posojajo trebuhe« sterilnim parom iz bogatih držav. »Moje« ženske ponujajo »seksualne storitve«. Delavec je bil nekoč eksploatiran scela, zdaj telo prodaja po koščkih.Zgodbe: Shikha, Champa, SangeetaShikha je stara 35 let, živela je z mamo, tudi seksualno delavko. Končala je deset razredov šole, poročila se je pri šestnajstih letih, pri sedemnajstih je imela hčer. »Mama nas je vse živela, a mi je mož vseeno nenehno očital materin poklic in me pretepal, zato sem vzela hčer in odšla,« pravi. Najprej se je zaposlila pri neki družini za 300 rupij na mesec (1 evro je bil februarja 2009 okoli 60 rupij), pozneje v tovarni plastike, kjer je leta 1992 dobivala 14 rupij na dan. Leta 1994 se je pridružila Durbarju. Poslali so jo na tečaj, postala je terenska svetovalka za preventivo v zvezi z virusom HIV, potem je naredila še tečaj za medicinsko sestro in se zaposlila v kliniki, ki jo je odprl Durbar za bolnice z aidsom. Začela je živeti z drugim moškim, rodila je sina. »A zgodba se je kmalu ponovila. Spet sem bila kurbina hči in spet sem bila vsa modra od udarcev.« Sin je zbolel za hudo zlatenico, moral je v bolnišnico. Potrebovala je veliko denarja in ker je bilo to, kar je zaslužila pri Durbarju, veliko premalo, prostitucija pa je bila »pri roki«, se je odločila zanjo. V bordelu je najela sobo in se dogovorila z lastnico, da si zaslužek delita na pol. »Z madame sem se zmenila že na začetku, da ne delam brez kondomov. Bila sem starejša in 'močnejša', ko sem se odločila za ta poklic, zato sem dosegla svoje. Če moški kondoma niso hoteli, sem jim vrnila denar in jih 'vrgla ven'. Madame je vedela, da hkrati delam tudi za Drubar.« Otroka sta v internatu, zelo pomembno ji je, da se šolata. Vprašam jo, kako bo živela, ko bo prestara za svoj poklic. »Privarčevanega denarja nimam, vse dam za šolanje otrok, zdaj vzdržujem tudi mamo, ki je stara, plačati moram za sobo, ki jo delim še s štirimi ženskami. Najela sem še eno sobo, ki jo zdaj oddajam, pozneje pa bo za hčerko. Ko bo končala dvanajsti razred, bo prišla k meni, hočem, da ima svojo sobo in se počuti varno.« Ko bo hčerka dobila službo in se odselila, bo to sobo spet oddajala in od tega na stare dni skromno živela. Vprašam jo, ali ima koga, ki mu »storitev« ne računa. Nasmehne se. »Nekaj časa sem bila z nekom, ki je delal pri nizozemskem podjetju, specializiranem za dokumentarce. Bil je mlajši od mene,« poudari, »nikoli me ni tepel, bil je zelo prijazen človek, a potem je moral v Bangladeš. Ostala sva prijatelja, še zmerom se pokličeva in včasih tudi dobiva, če razumeš, kaj hočem reči.« Razumem. Champo so poročili, ko je bila stara 11 let, s petnajstletnim fantom, in sicer na deželo. Zemlje niso imeli, preživljali so se kot dninarji. Toda dela v bližini je bilo malo, zato je mož odhajal za dlje časa v kraje, kjer so delavce potrebovali. Medtem ko ga ni bilo, jo je ves čas nadlegoval tast, včasih ji je grozil z nožem. Živela je v nenehnem strahu pred posilstvom. Vrnila se je k staršem, v Kalkuto. »Mož je prišel pome in takrat sem mu povedala, kako se bojim njegovega očeta. Ni mi verjel in me je zapustil.« Skrbela je za očeta in štiri brate, delala je po hišah kot služkinja. Ženske so bile v redu, moški pa so jo ves čas nadlegovali. Ko je bila stara 14 let, so jo sosede, seksualne delavke, pregovorile, da se je začela prostituirati. Zdaj je stara 40 let, ima dva otroka, sina in hčer. Sin ni hotel v šolo, hči pa se je šolala in kot mati je na to ponosna. Ima samo svoje stare stranke, novih ne išče in ne dobi več. Denar ne zadošča, zato je precej odvisna od hčere – ta se ne prostituira. »Šolala sem jo,« reče ponosno, »zdaj ima v redu službo, na pošti.« Sangeetina mama je seksualna delavka. V Sonagachiju velja, da je hči prostitutke lahko samo prostitutka. Sangeeta je zgled, da to ni res. Njena mati je vztrajala, da mora hoditi v šolo. Poleg šole je še delala. Na tečaju, ki so ga organizirale same seksualne delavke, se je naučila šivati. Zaposlila se je tovarni moškega perila kot pomožna šivilja. Zaslužila je 5,5 rupije na dan. Ves čas, ko je hodila v šolo, se je bala, da bo kdo odkril, kakšen poklic ima njena mama. Ko je hodila iz šole, se je ozirala, da bi videla, ali ji kdo sledi. Nikoli ni nikogar povabila domov, govorila si je »jaz nisem taka kakor oni«. Iskala je prijateljico, s katero bi lahko govorila. Potem so ji povedali za Durbar. »Tam so me sprejeli odprtih rok. Lahko sem se odkrito pogovorila o vsem. Učili so me, naj spoštujem svojo mamo, ki se prostituira zaradi revščine, a si vendar prizadeva, da bi jaz dokončala šolanje. Naučili so me, da imamo pravice in da jih lahko zahtevamo, da se moramo potegniti zase.« Najprej je nameravala naprej študirati in se poročiti, potem pa se je odločila, da ne bo odvisna od nikogar in da se bo preživljala sama. Delala je kot svetovalka pri prevenciji HIV, ne samo v Bengaliji, temveč tudi drugod po Indiji, v državah, ki so glede okužbe z virusom HIV veliko bolj tvegane. Delavske pravice»Naše delo je hudičevo težko, a nas nihče nima za delavke. Ljudje nas vidijo samo kot ženske, ki ogrožajo zdravje, moralo, družbeni red, stabilnost – zanje smo, skratka, odpadek,« pravi Shikha, ki je leta 1997 sodelovala pri pisanju Manifesta seksualnih delavk in delavcev. »Seksualno delo je poklic, ne moralna okoliščina,« piše v Manifestu. Shikha doda: »Revne smo, nimamo veliko izbire. V kakšnem drugem svetu bi najbrž delale kaj drugega.« Na moje besede o patriarhalni družbi in eksploataciji planejo vse štiri : »Ali ste spodobne poročene ženske kaj manj eksploatirane od nas? Niso vse družbe patriarhalne? Če se meni ne da, lahko rečem moškemu NE, ali poročena ženska lahko reče možu NE? V čem se razlikujemo od moških, ki iščejo zaslužek v velikih mestih? S tem delom preživljamo sebe, svoje družine, otroke, starše,« pravijo. Vprašam, katere delavske pravice bi rade imele. Očitno je, da najprej simbolno priznanje: če bi dobile status delavk, bi to pomenilo, da »niso slabše od drugih«. Poleg tega hočejo 8-urni delavnik, pokojnino, živilsko karto (dokument, s katerim je mogoče v državnih trgovinah poceni kupiti osnovna živila, vžigalice, sveče itn.), dokument, s katerim je mogoče odpreti račun v banki, zdravstveno kartico, ki omogoča nižje cene zdravstvenih storitev. Nič pretiranega. SobicePovprečna meščanska pamet si bordele predstavlja, kakor jih vidi v francoskih filmih o belle époque in ameriških kavbojkah. Na koncu prostitutka čistega srca in pošteni kavboj odjahata v sončni zahod. Sonagachi je drugačen, Engels bi ga prepoznal. Ulice so ozke, vodovoda po hišah ni, vodo je treba prinesti iz javne pipe na glavni cesti. Elektrike velikokrat zmanjka, ali pa jo odklopijo, ker je ne plačajo. Žarnice so šibke in varčne, v tej svetlobi smo vsi videti bolni. Hiše imajo po tri, štiri, pet nadstropij. Stopnišča so temna in smrdijo po vlažnem, stari umazaniji, urinu. Sobe imajo eno veliko posteljo in včasih televizor. Vse premoženje, se pravi obleke, posoda, hrana, je pod posteljo. Okna so majhna, hiše tako tesno druga zraven druge, da v sobe ne prihaja nič svetlobe. »Lepo je pri meni, a ne?« reče brez ironije Baby, ko odpre vrata svoje sobe. Saj.V vsaki sobici živi nekaj žensk – veliko jih ima otroke, svoje in posvojene. V Sonagachiju namreč ni sirot, če katera od mater umre, otroke posvoji njena sestra, sorodnica, soseda. »Otroci so naši,« pravi P., »ne moji in tvoji.«Nenadoma je veliko mojih prejšnjih vprašanj čisto odveč. Porajajo pa se nova: Je prostitucija tukaj res »svobodna izbira«? Zakaj niso vsi otroci seksualnih delavk v šolah? Zakaj se tisti, ki hodijo v šole, počutijo manjvredne? Kaj je z zdravstvenim sistemom, da je zdravje tako velikega števila ljudi odvisno od nevladnih organizacij? Kaj je s pravico do dela in človeka vrednega stanovanja, in navsezadnje tudi, ali je res nemogoče zagotoviti po stanovanjih pitno vodo in nemoteno preskrbo z elektriko? In Sonagachi je v marsičem celo svetla izjema, drugje je še huje.Uradna stališča»Zahtev seksualnih delavk za legalizacijo in delavske pravice sicer ne podpiramo, ker se na prostitucijo lepi vse preveč kriminala, zlasti trgovine z ljudmi,« pravi Malini Bhatacharya, predsednica državne komisije za ženske, »vendar z njihovim sindikatom Durbar v konkretnih primerih dobro sodelujemo. Prav pred nekaj dnevi so nas obvestili, da je v Sonagachiju dekle, ki jo sorodniki proti njeni volji silijo v prostitucijo. Šli smo ponjo in jo namestili v zavetišče. Zdaj se mora odločiti, kaj bo naprej. Domov se noče vrniti, saj so jo oni 'prodali', v zavetišču ji bodo poskusili najti kakšno delo.« Shikho vprašam o trgovini z ljudmi. Pravi, da je v Sonagachiju ni, da je Durbar tu naredil red. »Pri nas ni seksualnih delavk, ki bi bile prisiljene v ta poklic,« zatrdi. Ko vidi moj dvom, reče, da gre trgovina iz Biharja, Orise, Nepala v Delhi in Mumbaj. »Tam so seksualne delavke slabo organizirane, zato je več trgovine, več kriminala, več aidsa.«Illigal Traffic Prevention Act je dvoumen kot še toliko drugih indijskih zakonov. »Prostitucija ni prepovedana,« pravi Malini Bhatacharya, »prepovedano je nagovarjati ljudi na javnih mestih, in prepovedana je, seveda, trgovina z ljudmi.« Baby pove, kaj si misli o tem: »S tem, da je nagovarjanje na javnih mestih prepovedano, so odprta vrata za policijsko nasilje in izsiljevanje, in zato je ta člen treba odpraviti, pravzaprav ves zakon ukiniti,« pravi. »Veš, da policaji dajejo izjemno velike podkupnine, da bi jih premestili v četrti rdečih svetilk – tako donosno je to.«Rdeče vrtnicePrva stvar, ki jo obiskovalec Kalkute zagleda, ko stopi z letala, so turistični plakati z napisom: Incredible India. Kako prevesti besedo, ki izraža, pač odvisno od trenutka, čudenje, presenečenje, navdušenje, nerazumevanje, včasih odpor? Morda je najbližje temu incredible štajerski izraz »vun pameti«, pa čeprav ne pokrije vseh pomenov, ker je preveč prozaičen, četudi prisrčen. Morda »veličastna«? Recimo: Indija in njen koncentrat, Kalkuta, sta vun pameti v svoji veličastnosti. Zaradi ljudi, bogatih in revnih, zaradi neverjetne mešanice religijskih in vraževernih praks, poštenja in korupcije, skrajno desne in skrajno leve politike, zaradi vasi in mest. Predvsem pa zaradi indijskih žensk, tudi zaradi tistih 15 milijonov – po ocenah organizacije Human Rights Watch –, ki so, kot pravijo, »za poklic izbrale seksualno delo«, pa čeprav bi »v kakšnem drugem svetu najbrž delale kaj drugega«. Ko sva se s Shikho peljali iz centra Kalkute k njej domov, se je zaradi rdeče luči na semaforju taksi pogosto ustavil in k odprtemu oknu so pristopili prodajalci, ki so ponujali brisače, paan, jagode, cvetje. Shikha je pri vsakem postanku živahno barantala s prodajalci cvetja ves čas, ko je promet stal, ko pa se je na semaforju pokazala zelena luč, je kupila rdeče vrtnice po ceni, ki jo je sama določila na začetku. Ko sva prišli do Sonagachija, je imela že polno naročje rdečih cvetov. Shikha, tudi ti si incredible.aj ti predstavim svojo mamo, tudi ona je seksualna delavka, je rekla Baby, ko sva stopili v temno sobico, v kateri živi z materjo in s svojimi ter posvojenimi otroki. Besede je izrekla tako mimogrede, da sem šele pozneje, ko sem v svoji sobi v južni Kalkuti prebirala zapiske in si »nazaj vrtela film« tistega dneva, opazila, da taka predstavitev pravzaprav le ni čisto vsakdanja. Doslej so mi predstavili že veliko mater, a ne spomnim se, da bi mi kdo predstavil svojo kot seksualno delavko. Kalkuta navsezadnje rada predstavlja še eno mater – na to te spomni vsak taksist – mater Terezo. Durbar ali »Ženske z ulice vam kažejo pot«