V sprednji sobici Jožef Levovnik ureja muzej. Z leti je zbral veliko starega čevljarskega orodja, strojev in drugih predmetov iz čevljarske delavnice. Shranjene ima v škatlah, kjer čakajo, da jih postavijo na ogled, nekaj jih je že v izložbi. Med slednjimi je tudi ročno izdelan otroški čeveljček številke 18 in kopito zanj ter zraven še kopito za največje čevlje, ki so jih delali pri Levovniku, ti so bili številke 52. Tam so tudi damski škorenjci, kakršne so nosile gospe pred mnogimi desetletji, in Singerjevi šivalni stroji, s katerimi so čevlje šivali. Najvažnejši pridih pa čevljarski delavnici gotovo daje prav Jožef Levovnik, ki za svoja majhna popravila dostikrat niti ne zahteva plačila. Čeprav ima sina, se ta ne ukvarja s čevljarstvom, vendar Jožef Levovnik tega ne obžaluje. »Časi so se spremenili in v današnjih razmerah za majhno čevljarsko podjetje ni prihodnosti,« ugotavlja. »Veseli pa me, da sem ohranil toliko čevljarskih starin in jih lahko pokažem ljudem, ki hodijo mimo,« se nasmehne in spet pokima v pozdrav nekomu, ki ga je pravkar ogovoril z ulice.