Vzhodnonemški model privatizacije je izredno ambiciozen projekt hitre transformacije celotne ekonomije, v primerjavi s katerim so vsi ostali postopni. Izhodišče vzhodnonemške privatizacije je dati podjetje v roke aktivnim lastnikom in s tem omogočiti ne samo dotok kapitala, ampak predvsem tehnoloških, tržnih in finančnih znanj. Koncept, ki se je uveljavil, je prodaja podjetij na konkurenčni bazi, se pravi, da skušajo za posamezno podjetje dobiti več ponudb. Podjetje prodajo najboljšemu ponudniku, pri čemer prodajna cena ni najpomembnejša. Investitor mora predvsem zagotoviti raven zaposlenosti ter kontinuiran tok investicij v podjetje. Poudarek je na tem, da zagotavljajo obnavljanje vzhodnonemških podjetij, za katera implicitno sodijo, da so vsa staro železo. Koliko je takšna ocena upravičena, koliko pa rezultat ideološkega projekta, ki naj bi dokazal, da je vse, kar je bilo v Vzhodni Nemčiji, za staro šaro, je dilema, ki je odprta. Ne zgodi se redko, da Treuhandanstalt od kupcev ne le ne zahteva plačila, ampak jim celo nudi subvencijo. Običajno privatizacija poteka tako, da tuji partner kupi veliko podjetje, nato pa se skozi odprodajo skuša znebiti vseh stranskih dejavnosti. Te odprodaje gredo večinoma v smeri menedžerjev in zaposlenih v teh podjetjih, tako da je v Vzhodni Nemčiji - kar se na prvi pogled zdi presenetljivo - veliko število delavsko-menedžerskih odkupov.