»Vsi, od učiteljev in režiserjev do zborovodij in vratarjev, delamo prostovoljno. Nihče ne zahteva plačila, saj se zavedamo pomena slovenske šole. Vsako leto se znova in znova čudim, s kolikšno radovednostjo sprašujejo mladi o Sloveniji in kako se zanimajo za poreklo svojih prednikov. Mnogi me sprašujejo, zakaj je prav v Argentini še v četrtem rodu slovenščina živa in slovenska narodna zavest tako visoka. Odgovor je enostaven. Mi smo potomci politične emigracije in ne ekonomske in za nas je slovenstvo vrednota, ki jo je treba negovati, bakla, ki gre iz roke v roko, vendar ne sme ugasniti. Pri tem nam pomaga tudi argentinska družba, ki je zelo odprta in strpna za različnosti. V Argentini, razen redkih primerov, ni problem biti drugačen. Tudi človek, ki zna več jezikov, je spoštovan. Jedro ohranjanja slovenske narodne zavesti in jezika pa je družina. Doma se vse začne in konča. Začetek učenja slovenščine pri trinajstih letih ne bo uspešno,« je povedala Marija Ivana Tekavec. »V Argentini se je zgodila enkratna spojitev delavnosti in pridnosti slovenskega naroda ter argentinske razigranosti in sproščenosti. Zato tudi lažje premagujemo krize, ki se pojavljajo v argentinski družbi in mora marsikdo zaradi njihovih posledic začenjati znova. Mislim, da je prav v tej sproščenosti razlika med nami v Argentini in vami v Sloveniji.«