Poleg srbske infiltriranosti v Konzorcij komercialnih bank je treba omeniti še en problem, ki ovira pogajanja med našo stranjo in predstavniki Konzorcija. Gre za pogodbeno klavzulo o solidarnostni odgovornosti, na kateri temelji posojilna pogodba med Konzorcijem in nekdanjimi republiškimi bankami ter NBJ. Ta določa, da mora, če kak dolžnik ni sposoben poravnati svojega dela obveznosti, ta del obveznosti poravnati plačilno sposoben dolžnik. Ker zahodni bankirji vedo, da je po razpadu države plačilno sposobna samo Slovenija, bi lahko njihovo vztrajanje pri pogodbenih določilih pomenilo, da mora Slovenija plačati vseh 4,2 milijarde dolarjev jugoslovanskih obveznosti. Vendar pa banke iz Konzorcija ne vztrajajo pri plačilu te vsote. Od nas zahtevajo, da poravnamo 1,2 milijarde dolarjev dolga, naši pogajalci pa so pripravljeni privoliti le v plačilo 510 milijonov dolarjev, kolikor je bilo od najetega posojila v Sloveniji dejansko porabljeno. Predstavniki Konzorcija so nepopustljivi in vztrajajo pri plačilu 1,2 milijarde dolarjev, ker vedo, da vsaj do leta 2000 na območju nekdanje Jugoslavije razen Slovenije ne bo plačilno sposobnega dolžnika in da lahko denar izterjajo samo od nas. Pri vseh drugih dolžnikih se bo Konzorcij hočeš nočeš moral sprijazniti z reprogramiranjem obveznosti. Tudi zato je toliko bolj zanimiv zahtevani znesek, 1,2 od 4,2 milijarde dolarjev skupnega jugoslovanskega dolga. Po kakšni formuli je Konzorcij prišel do številke 1,2 milijarde dolarjev? Če delimo 1,2 s 4,2 dobimo vrednost blizu 0,29 (ali 29 odstotkov!), to pa je ravno vrednost, ki je blizu trenutni tržni vrednosti slovenskih dolgov na mednarodnih finančnih trgih. Dolar slovenskega dolga je mogoče na tujih finančnih trgih kupiti v povprečju za okoli 30 centov, kar je v primerjavi z dolgovi drugih delov nekdanje države daleč največ. Od tod odgovor, zakaj Konzorcij od Slovenije ne zahteva plačila vseh 4,2 milijarde dolarjev dolga, ampak samo 1,2 milijarde dolarjev. Ker lahko pričakujemo, da se bo Slovenija na tujih finančnih trgih sčasoma uvrščala vse višje, s tem pa bo vse višja tudi tržna vrednost naših dolgov, se lahko v bližnji prihodnosti zgodi, da bo Konzorcij od Slovenije zahteval plačilo vse večjega dela jugoslovanskega dolga. Zato je odločitev vlade in Banke Slovenije, da bomo na bančni račun v Luksemburgu plačevali le toliko, kolikor menimo, da znaša slovenski dolg, dolgoročno edini smotrni odziv na nepopustljive zahteve Konzorcija komercialnih bank.