gradbeništva in z njim povezane industrije negotove. Lahko bo po bližnjem koncu gradnje avtocest in hitrih cest, pa tudi nekaterih drugih večjih objektov, za gradbeništvo zmanjkalo dela oz. pomembnih naročil. Bojijo pa se tudi posledic afer, ki so v zadnjih mesecih zmanjšale ugled posameznih velikih družb v gradbeništvu, kot sta zlasti Slovenija ceste v Ljubljani in Primorje v Ajdovščini. dili veliko. Navajeni smo imeti paradižnik v vseh letnih časih, kar sicer ni normalno, ker sploh ni naravno. Globalno gospodarstvo pa nam danes omogoča, da tudi v najbolj zakotni vasi kupimo “sveže” grozdje iz nekega drugega dela sveta sredi decembra po sprejemljivi ceni. Vemo tudi, da je prevoz takšnega sadja kriv za tone in tone toplogrednih plinov in torej verjetno za podnebne spremembe. In kaj lahko mi, mali posamezniki, naredimo proti tem globalnim gospodarskim gibanjem? V naprednejših državah so ljudje dosegli, da se na takšne izdelke napiše, koliko toplogrednih plinov so prispevali samo zaradi prevoza. Dobro, pravim, lahko se odločim, da jih ne bom kupoval. Kaj pa lahko še naredim? Pred časom pa sem nekje prebral presenetljiv podatek. K vsemu ogljikovemu dioksidu, ki se spusti v ozračje zaradi prevoza takšnih živil, moramo prišteti še enkrat isto količino ogljikovega dioksida, ki pa ga spustimo v ozračje sami, ko se peljemo v trgovino po to grozdje. Polovico! Ko bi torej vsi kupovali grozdje le jeseni samo od branjevk na domači tržnici, bi bistveno zmanjšali izpuste toplogrednih plinov. Pa še ena misel: Nekoč je bilo povsem normalno iti v trgovino s cekarjem ali košaro. Danes je povsem normalno priti domov iz trgovine z več kot eno plastično vrečko. Pomislite samo na sadje in zelenjavo, ki jih kupujemo vsako v svoji plastični vrečki. Koliko ton plastičnih vrečk na dan vržemo v smeti? In vendar me vsakič preseneti, ko me v trgovini debelo gledajo, ko jim rečem, da nočem vrečke. Izbrskajmo cekarje, košare in torbe in pustimo vrečke v trgovini. To je zelo majhen korak, ne zahteva napora, in čeprav se zdi neznaten, vem, da bomo zelo hitro naredili veliko, če se nas čim več odloči, da bomo počeli isto. Konec koncev smo sami odgovorni za življenje, ki ga živimo, in za življenje naših potomcev. Peter Szabo