Bolniki v tem trenutku sploh ne vedo, kaj lahko pričakujejo v procesu zdravljenja. Stanje je skrb zbujajoče. Stroški za zdravstvo naraščajo povsod hitreje kot raste BDP. Če to izrazim v razmerju, je to približno 1:1,4. Zdravstvo v tem trenutku v razvitih ekonomijah predstavlja v povprečju med 8 in 10 odstotkov BDP. V zdravstvu je zaposlenih direktno in indirektno okoli 10 odstotkov ljudi. Dejstvo je, da je delež finančnih sredstev, namenjenih v zdravstvu v odstotkih BDP iz leta 1960 do leta 1999, porastel za 100 odstotkov. Ob vsem naštetem je zelo pomembno, da javna sredstva za zdravstvo ne naraščajo v enaki meri. Države za enak nivo parametrov, ki opredeljujejo kakovost zdravstva, porabijo različno količino denarja. Tako so v tem smislu najbolj »razsipne« ZDA s 4200 $ na prebivalca, Grki, Irci, Portugalci, Nizozemci porabijo za enako uspešno zdravstvo le tretjino te vsote. Mimogrede, pri nas imamo na razpolago le 748 $ na prebivalca!? Vsote so zelo različne in kot take ne morejo biti merilo kvalitete zdravstva, niti ne odražati stanja zdravja v družbi. Študije poudarjajo, da ima v tem pogledu pomembno vlogo socialna neenakost, ki veliko prispeva k obolevnosti in smrtnosti. Prav tako je zelo odločujoč faktor izobrazba. Tako imajo recimo v Franciji delavci pri 35 letih starosti skoraj za devet let krajšo pričakovano življensko dobo kot učitelji.