Štefan Smolar POTOK PA JE ŠUMEL (Odlomek) Vuhreščica je šumela, se penila pod velikim mlinskim kolesom, kot bi se jezila, da mora od zore do mraka gnati vse široke jermene za Cigajnerjevo veliko žago in občasno tudi mlin, ki je mlel moko, da je bilo vsaj kruha v tistih težkih povojnih časih leta 1949. Prva petletka po vojni je šla h koncu. V delovne brigade so se mladi in stari vključevali z velikim zanosom, da zgradijo in obnovijo porušeno domovino, in kolikor se pač da, vsaj malo pozabijo na grozote druge svetovne vojne; in da bodo rojeni nekoliko pozneje v tretji in četrti petletki živeli veliko bolje. »Tebi se pa res ni potrebno jokati!« je rekel Lojz v ranem jutru tistega dvajsetega decembra leta 1949, ko mu je sin Štefan privekal na svet. »Vidiš, sinko, dokler boš slišal ropot velikanskega kolesa in žiga-žaga cele dneve, vedi, da bo kruha, no, vsaj kruha zadosti, in če ti Bog da zdravja, boš videl in okusil, kako dober kruh zna speči tvoja mama Justa, in če boš priden, ti bo na kruh namazala še smetane iz kozjega mleka, ki ga tako skrbno posnema. Peče pa tako dober jabolčni zavitek, da si boš še prste polizal. O, boš videl, Štefan, kako ti bo lepo pri nas. Tu od Cigajnerjeve žage ni daleč v Vuhred do šole. Koze boš lahko pasel, ko nekoliko odrasteš, kar gor in dol ob potoku; le paziti boš moral, da ne padeš v potok.« Tako je razmišljal oče Lojz, ko je tolažil sina, da ne bi toliko jokal v zasnežen in leden decembrski dan. A ga je mama Justa utišala, ko je našel nabreklo bradavico in pričel vleči, da se je do onemoglosti napil mleka in zaspal. Zazibalo ga je tudi šumenje Vuhreščice in tisti večni žiga-žaga. Ata Lojz je bil sila skrben človek in tako rad je imel otroke. Štefan je bil njegov četrti otrok. Večkrat je prišel z žage, odprl vrata sobice in ponosno pogledal svojega sinka, saj mu je prejšnja žena Micka rodila tri hčerke. Sedaj pa ima sina. O, to je pa nekaj čisto drugega, si je mislil. Že glas je drugačen, bolj basovski. To bo dober pevec. Morda, če Bog da, bova lahko katero domačo skupaj zapela, je mrmral sam sebi v brado, ko je nalagal v peč polena, da ju ja ne bi zeblo in da ženi Justi ne bi bilo treba vstajati. »Hvala ti, žena, za sina. Da bi le bil zdrav! Morava moliti zanj. V nedeljo grem k maši in se bom zahvalil nebeškemu očetu za sina in ga prosil za naprej, da bi bili vsi zdravi na duši in telesu in da nama mali zrase v pridnega in bistrega mladeniča. Ja, pa da bi imel srečo v življenju in bi mu šla šola dobro od rok. Skratka, da bi uspel in bi mu bilo veliko lažje kot nama, ki se potikava po teh žagah in vandrava ob potokih Pohorja.« »Veš, Justa,« ji je tiho šepnil na uho, da ne bi zbudil malega, »grem zaklat kokoš, tisto debelo, da ti skuham juho, da si boš čim prej opomogla, saj si tako bleda. Ni bilo lahko, vem; fant je težak.« »Si nor!« mu je rekla Justa. »Pa ravno tista še vsak dan znese jajca, da imam za kuho. Pusti tisto in zakolji oskubljeno, ki že dolgo ne nese jajc; za juho bo že dobra, saj sem jo prav v ta namen tako dolgo pustila pri življenju.« »Ja, ja,« je ponižno dejal Lojz in tiho zaprl vrata. Na peč je dal velik lonec vode in nabrusil nož za koline. Ko je voda zavrela, je kuri kar odsekal glavo. Najbolj puhasto perje ji je pulil na suho, kot mu je naročila Justa, da ga bo dala v vzglavnik za malega, da bo glavica na mehkem in mu bo toplo. Ni bilo dolgo, ko je iz kuhinje zadišalo po pravi kurji juhi, celo v žago je Lojz zavohal. Ustavil je žago in stopil v kuhinjo, zakuhal juho z domačimi rezanci, ki jih je Justa naredila iz rumenih domačih jajc in pripravila za ta dan. Rumeni cinki so plavali po dišeči kurji juhi, ko jo je nesel ženi v sobo in dejal: »Na, to moraš pojesti, da se okrepčaš in prideš do moči. Mali pa bo imel mleka na pretek.« »No, no, pojdi že v žago!« mu je rekla žena Justa, »saj veš, koliko kubičnih metrov moraš zrezati še do novega leta. Gospodar se bo zopet jezil, saj veš, da pripravlja les za na flos. Več bo narezanega, več ga odpeljejo po Dravi do Vojvodine, in denarja bo tudi za plenice našega malega. Veš, da jih imamo samo pet. Tisti stari prt bom zrezala, da bo za nekaj časa plenic. Pa še krstili bomo. Boš moral prositi gospodarja za predujem. Veš, da nimam kaj obleči, vse mi je premalo. To, kar sem prej nosila, pa ni za krst. Malo mora mama pa že biti urejena.« »Ja, ja,« je rekel Lojz. »Nov predpasnik dobiš in še ruto; za drugo zaenkrat ne bo denarja. Saj boš čez oblekla plašč. Nekaj boš pa vseeno imela novega. Drugi mesec ti kupim blago za kostim in ga damo teti Micki, da ti ga bo sešila.« »Kaj mi bo Micka šivala, ko ne zna niti pisati, da si bi mere zapisala. Na vrvico si napravi neke vozle, da bi vedela, kakšne so mere, pa vse pomeša, da mora potem popravljati, če se seveda da.« »Eh, Justa, veš, šivilje so drage, ona pa je moja sestra in ti bo malo ceneje naredila. Le ubogaj me, boš videla, da ti bo lepo naredila.« »Za botro sem naprosil Zorčnikovo mamo,« je še dodal. »Zdi se mi, da je tako poštena ženska in rada hodi v cerkev in še sosedi smo povrhu.« »Prav,« je rekla Justa. »Kaj pa ime? Ali si ga že izbral ali velja, kot sem rekla, da naj bo Silvo?« »Prav, prav, bo imel pa god na staro leto!« je dejal ata Lojz. »Bomo lahko kar skupaj z novim letom praznovali. Nazaj imena ni dobro dajati, zato nimamo velike izbire.« »Lepo, lepo,« je rekel mlad vuhreški gospod župnik Štefan Žemljič, »da ste se tako hitro odločili za krst. Veste, da juda ni dobro dolgo imeti pod streho.« Še posebej lepo je pozdravil botro Zorčnikovo in ji dejal: »Boter je velik božji dar in velika stopnica za pot v nebesa, za katero trpimo in se borimo skozi vse življenje.« »No, Lojz,« je rekel gospod župnik Štefan, »kako bo pa fantu ime?« »Silvo naj bo, je žena tako izbrala,« je skromno in neodločno rekel ata Lojz. »Bo lahko skupaj praznoval novo leto in god vse življenje.« »A Štefan ti pa ni lepo ime,« je vprašal gospod župnik. »Poglej, jaz sem Štefan, pa kaj. Tako malo je nas Štefanov, pa tako velik svetnik je sv. Štefan; saj veš, da so ga kamenjali samo zaradi njegove dobrote do svojih bližnjih, tako dober mož je bil. Tudi tvoj sin bo dober, pobožen in imel bo srečo v življenju, če bo nosil moje ime. Praznoval pa bo skupaj z največjim družinskim praznikom božičem. To je nekaj, Lojz, to, le zapomni si: Štefan in največji družinski praznik gresta že od nekdaj skupaj. Pred božičnim dreveščkom se bo vedno našlo tudi darilo za malega Štefana, to bo veselje pri hiši in tudi žena Justa bo vesela.« »Pa naj bo Štefan,« je rekel oče Lojz in Zorčnikova botra je prikimala. Mama Justa je bila nekako odsotna in ni niti prikimala, da potrdi očetovo odločitev. Po vuhreški cerkvi sv. Lovrenca je zadonel čudovit glas gospoda župnika Štefana: »Štefan, krstim te v imenu očeta in sina in svetega duha amen.« Mama Justa je šele tedaj hotela nekaj reči, a glasu ni bilo od nikoder. Morda se je izgubil v odmevu prazne vuhreške cerkve sv. Lovrenca in v besedi AMEN.