Prizorišče romana je burska kmetija v srcu dežele oziroma »v srcu ničesar«, petintrideset kilometrov oddaljena od najbližjega soseda. Ležeča sredi gole pokrajine, lebdeča v »metafiziki koz in kamenja«. Osrednji lik, pripovedovalka, zapisovalka, je osamljena samska ženska, gospodarjeva edina hči, nezadovoljna s svojim neprivlačnim videzom in z življenjem »stare device z zaklenjenim dnevnikom«. Odrasla je z otroki črnih služabnikov, zgodaj je izgubila mater in ostala sama z odmaknjenim očetom, ki si je želel sina in se zanjo skorajda ne meni. Odsotnost stikov z ljudmi nadomesti s pristnim odnosom do narave, živali, žuželk, s katerimi se celo istoveti, in v neizprosnem samozaničevanju se tako označi za »mršavega črnega hrošča s ponarejenimi krili, ki ne leže jajc in mežika v sonce«. Ker se ne zna povezati z oddaljenim svetom in zaradi občutkov nezmožnosti pobega, jalovosti, zakrnelosti postane »nora baba«, ki so jo vse življenje pozabljeno puščali ležati naokoli, »črna vdova, ki žaluje za nameni, za katere ni bila nikoli uporabljena«. Nakopičeno jezo in zatajevani bes sprošča z zapisovanjem monologa lastnega življenja, lastne zgodbe, zgodovine, ki naj bi napolnila praznino resničnega življenja. Zapisuje nekakšne sanjske alegorije zadrževanih želja, mrakobno pletenino tesnobe in ves čas omahuje med »napetostmi drame in mlahavostjo meditacije«.