Kmalu je Evropa zanj postala pretesna in odzval se je vabilu iz Amerike. Uresničil je sanje skoraj vsakega mladega košarkarja in se preselil čez Veliko lužo v znamenito ligo NBA, kjer pa so sanje sprevrgle v najgrenkejše razočaranje. Prizadevno je treniral, trenerji in delodajalci so hvalili njegovo prizadevnost in velik napredek, a v igro ga kot večino evropskih igralcev v tistem času niso poslali. Bilo mu je kot atletu, ki bi samo treniral in šel na tekmovanje, a bi tam le gledal, kako drugi tečejo, sam pa bi moral sedeti na tribuni. Naveličal se je čakati in, željan igre in pravega košarkarskega boja, se vrnil v Evropo. Danes ve, da je naredil prav. V Ameriko bi se vrnil, če bi mu ponudili res veliko denarja, potem bi se mu splačalo tvegati. Košarkar, ki ne igra tekem, nazaduje, pa če še tako dobro trenira.