Pomembna omejitev zunanjepolitične strateške vloge ZDA je vse večja usmerjenost k reševanju lastnih notranjih problemov, kar krepi že sicer tradicionalne izolacionalistične težnje. Pomen notranjih problemov ZDA postaja v celoti resno in kvalitetno odločilno civilizacijsko vprašanje. Demografsko so ZDA prvič v svoji zgodovini v položaju, ko njihovo prebivalstvo bele rase absolutno stagnira, če ne upoštevamo priseljevanja. Verjetnost rasnih in etničnih nasprotij v prihodnjih desetletjih je nesporna. Socialna diferenciacija se dramatično poglablja in se v svoji strukturi prekriva z etnično. Posledica tega je med drugim tudi, da vse večji del prebivalstva živi v družbeni izolaciji in ni več del še prevladujočega anglosaškega civilizacijskega okolja. Šolski sistem je - gledano v celoti - v krizi, isto velja za celotno področje socialne varnosti. Obseg kriminala je presegel meje marginalnega družbenega pojava in postaja eden najresnejših problemov. Problemi degradacije okolja in urejanja prostora so splošni, in ne več lokalni kot do sedaj. Ameriški analitiki sicer ne dvomijo o sposobnosti ZDA, da v nekaj desetletjih rešijo nekatere od teh problemov, vendar ne vseh in za ceno nadaljnjega zmanjšanja ameriškega mednarodnega angažmaja. Samo sanacija zunanje in predvsem notranje zadolženosti ZDA je vprašanje, ki se utegne, ob potencialni politični volji, zavleči v naslednja desetletja.