Po mnenju sodišča je s tem, ko je dovolila objavo spornih fotografij, tožnica stopila v javnost in se odrekla delu svoje zasebnosti. Morala je pričakovati, da bo javnost in tisk zanimalo njeno življenje. Tožena stranka je prišla do podatka, da je tožnica profesionalna prodajalka ljubezni, čeprav ni mogoče reči, da ta podatek ni v nikakršni zvezi z objavljenimi fotografijami. Kljub mnenju prof. Čerina, da so fotografije v Playboyu na visoki ravni in jih ni mogoče uvrščati med pornografske, se v besedilu pod slikami ne opisuje njihove umetniške vrednosti, temveč nakazuje na njihovo prikrito erotično vsebino. Sodišče prav tako ne dvomi o pravilnosti ugotovitve, da je tožena stranka dokazala, da se tožnica ukvarja s prostitucijo, za kar sta bili dovolj besedi Modica in Rajka Bizjaka, ki jima sodišče verjame. Zato je zavrnilo tožničino zahtevo po zaslišanju priče Paličkovičeve in ugotavljanje, ali je bila tožnica samo naročnik ali tudi uporabnik mobilnih telefonski številk. Po mnenju sodišča bi to le dodatno potrdilo dejstvo, da se ukvarja s prostitucijo.