Aužnerjevi so kot mnogi Šentjurčani leta 1978 dobili telefonski priključek. Zanj so plačali okrog deset tisoč dinarjev, ali nekaj več kot tisoč takratnih nemških mark. Reči moramo, da so jo poceni odnesli. Na bolj razseljenih območjih so morali za pridobitev priključka znesek tudi popeteriti. So jim pa zato dvakrat po dolgem in počez prekopali vrt. Po pogodbi, ki jo je Marija Aužner vzorno spravljeno v zahtevku oddala med prvimi, je bila polovico tega denarja priključnina, druga polovica pa je bila namenjena izgradnji telefonskega omrežja. Sodno-finančni mlini so domleli in sosedje v isti ulici so dobili prve odločbe. Poravnava jim je prinesla okrog 200 evrov vrnjenih sredstev. Mariji pa nič … Čakala je naprej in končno dobila svojo odločbo. Njeno vlogo so zavrnili, ker naj ne bi bila upravičena do vračila. »Sosedje, ki so dobili telefon prek moje zemlje, pa so ali kaj?« se je spraševala Marija. Pritožbo je še enkrat vzorno opremila s pojasnili in celo z nazorno skico. Pa je bil odgovor spet isti. Z dodanim izračunom brez žiga in podpisa, ki je pod črto pomenil, da so Avžnerjevi za telefon plačali dobrih 300 mark premalo in da so lahko celo veseli, da jim tega ne bodo zaračunali. Čisto enaki pogoji, pa tako različne razsodbe. Zakaj?