Že samo naključje, da so se v tako kratkem času na knjigarniških policah znašli štirje naslovi, ki se po času nastanka raztezajo čez več kot tri desetletja in ki, ohlapno rečeno, soočajo dve pesnikovi ustvarjalni obdobji, pomeni zadosten motiv za karseda pozorno "vožnjo" po zaviti, nepregledni in sploh težavni cesti skozi Šalamunove novonaseljene besedne pokrajine z mimobežnimi pogledi v vzvratno ogledalo, vse tja do najbolj oddaljene točke - njegove vzneseno izražene izselitve. Ne nazadnje sta v zbirko Gozd in kelihi uvrščeni tudi dve pesmi mladega Šalamuna, iz leta 1968. Nazorno skico s kratkim opisom težavnosti te poti naj nadomesti predzadnja pesem iz zbirke Morje - Šahid: "Lokvanj v štali kratborbo mat/ Nifet, Nifet, jaz sem len. / Sonce mi daje čopiče. / Iz črne mreže v frišno. // So sukus Baleari? / Ima v vidu hrib por? / Aga, Aga, istmus. / Istmus, Aga."