Kot urednik je od ilustratorjev zahteval predvsem natančnost, in ker je karikaturist in ilustrator tudi sam, je bil pri tem še posebej dosleden. »Pamet rabiš tako pri ilustraciji kot pri karikaturi, le da moraš biti pri zadnji bolj iskriv. V bes me spravijo ilustratorji, ki teksta ne preberejo dobro. Videl sem že ilustracije, kjer so bile narobe narisane luči na semaforju, zamenjani sta bili rdeča in zelena. Mi se pa trudimo in učimo otroke, da ja ne bodo šli čez cesto pri rdeči in da je rdeča zgoraj! Ilustrator mora biti svoboden, a tudi natančen. Avtor se ne sme pustiti preveč omejevati, a biti mora predvsem pošten če naj bi narisal srako, naj bo to res sraka. Ne moreš otroku, ki bo prvič videl srako, narisati petelina. Drugače pa imam rad fantazijske reči, pa tudi avtorje besedil imam rad take, ki ilustratorju dopuščajo širino.« Na prvi pogled se zdi, da so njegove ilustracije zelo preproste, narejene z eno potezo. »Včasih je to res tako. Dostikrat pa ima skica v sebi tisto, kar potem pogrešam pri končni risbi. Potem jo vržem proč in začnem risati še enkrat po skici.« Zvrst, ki jo je Božo Kos dodobra razvil, so odlični stripi, ki z malo besedami in nazorno risbo veliko povedo. In kako je prišel do tega? »Mikal me je risani film, a to je bila zame pregaraška pot, zato sem začel risati stripe. Pravzaprav ne vem prav dobro, kdaj sem jih začel risati. Za hribolazce pravijo, da na hrib lezejo zato, ker je pač tam. Delal sem tako, da sem zvečer, ko nisem mogel spati, začel razmišljati o stvari, ki sem jo moral zjutraj oddati. Po navadi vse delam zadnji dan (to ni dobra navada, priznam). Ko sem delal politične karikature za časopis, je moralo biti to sveže in na časopis je bilo karikaturo treba prinesti zjutraj. Zvečer sem začel o tem tuhtati, potem sem zaspal, včasih sem o tem še sanjal. Ideja mi je bila morda zvečer še všeč, zjutraj pa nič več. Potem moraš pa v pol ure potuhtati, kaj boš narisal. In to tudi narediš. Sem pač človek zadnjega trenutka. Rišem najraje zjutraj (saj sem kos, ne sova). Zvečer ne morem. O neki stvari, ki jo moram narediti, sicer razmišljam in potem zaspim. Ne postajam vedno bolj buden, ampak vedno bolj zaspan. In potem moram zjutraj tuhtati, kaj sem že tuhtal. Ampak navadno uganem, če ne, si pa rečem, bom pa drugič … Najraje delam v svoji sobi, ki jo žena imenuje Zakopani. Ne bi vas spustil notri, če bi prišli k meni. Ta soba je polna knjig in mojih risb. Rišem pa stoje. Včasih sem imel mizo in stol. Imeli smo tudi muco in ta muca je prišla in se ulegla pod toplo lučko ter na risbo, ki sem jo risal. Pa sem risbo potegnil izpod nje. Šel sem delat na odlagalni pult, za katerim lahko le stojiš. Tako sem se navadil risati stoje in tako je še danes.«