V uvodni besedi S. Remškar, ki je napisala besedila, in K. Virant Iršič, ki je pravljice uglasbila, poudarjata, da vsaka pravljica ni primerna za glasbeno pravljico. Pravljice ne smejo biti preveč napete, saj otroci, ki bi s težavo sledili zapletenim dogodkom, ne bi mogli zbrano prisluhniti glasbi. Govorjeno besedilo in glasba se nikoli ne smeta prekrivati. Za vsako pravljico je plesna pedagoginja Andreja Gjud pripravila preproste koreografije. Če vključujemo ples, moramo poskrbeti, da bodo otroci najprej dobro slišali glasbo. Ob glasbenih pravljicah iz knjige Bakreni prstan poslušalec tako sledi pripovedi in tudi sam ustvarja. Najpomembnejše je izdelovanje inštrumentov. Avtorici izhajata iz dela Mire Voglar Mali inštrumenti . Opise inštrumentov dopolnjujejo nazorne ilustracije. Vsako besedilo je najprej predstavljeno kot pripoved, potem kot dramatizacija, sledijo nasveti za instrumentalno spremljavo skladbic in za ples in na koncu še notni zapisi. Najbolj živahna in razgibana je pravljica Malinova babica. Kako je, ko si bitja iz vseh pravljic na Začaranem gradu v Pravljičnem gozdu pripravijo veliko zabavo, izvemo v pravljici Prepir v Pravljičnem gozdu. Urarna Tiktak je novoletna igra. Ob prvi pravljici so spodbude za pogovor, avtorici želita, da k pripravi uprizoritev pritegnemo vse otroke. Kdor ne želi govoriti ali plesati, bo izdeloval glasbila in vse to, kar za predstavo potrebujemo. Pomembno ni le to, kar bodo na odru videli gledalci, ampak predvsem to, kar se v skupini dogaja, ko igro pripravljamo. Zato avtorici poudarjata, naj se v pogovoru počasi izlušči, kaj lahko vsak otrok prispeva k predstavi, da bo čim lepša in da bo on sam najbolj užival, brez odpora in tesnobe. Besedil - razen pesmi - se ni treba učiti na pamet, otroci lahko improvizirajo in si izmislijo še svoje junake.