'Razumete, vedenjske spremembe, ki jih imamo za spremne simptome boja med našim organizmom in vdiralcem – na primer kihanje in sluzenje – nam virus v resnici dirigira: zanj niso okoliščina, ampak eksistenčni cilj, slepo sredstvo obstoja in širjenja. Nazoren zgled: virus stekline se, ko se znajde v krvi pohlevnega kužka, usmeri naravnost v limbski reženj korteksa in tam sproži komande za čustveni odziv, ki se mu pravi besnilo – zdaj je pes pripravljen ugrizniti roko, ki ga hrani. Obenem se oddelek virusov odpravi blokirat požiralne živce in pospešit salivacijo. V nastali slini se virusi hitro namnožijo – in ta ekspedicijski korpus se lahko v blitzkrieg manevru enega samega programiranega šavsa gostiteljevih zob v zmagoviti množini preseli v krvni obtok naslednjega gostitelja. Človek se seveda brani. A bolj ko je prevencija učinkovita, večja je verjetnost, da se bo iz virusa stekline razvila mutirana oblika, ki bo prikrila simptoma besnila in salivacije in ju nadomestila z manj opazno, pa vendar učinkovito komando, na primer s povečanim učinkovanjem na produkcijo testosterona, ki ima za posledico večjo promiskuitetnost in s tem povečano izmenjavo inficiranih telesnih sokov na neboleč način. Ali niste nikoli pomislili, kot vedenjski terapevt, da je tudi zaljubljenost, to prebujenje libida, ki vodi k izmenjavi telesnih tekočin, prav tako programirana posledica delovanja zares učinkovitih virusov, o katerih obstoju se nam niti sanja ne, ker njihove simptome – od hujšanja pa do gonjenja – pripisujemo ljubezni?'