Če vse peripetije v zvezi z nadzornima komisijama premislimo bolj natanko, je pravzaprav velika škoda, ker se je spor tako hitro uredil. To, da se je našla kolikor toliko častna pot za vrnitev samoodstopljenih Mihe Brejca in njegovih opozicijskih kolegov na vodilna mesta, kamor so bili izvoljeni, je namreč prava malenkost proti lepi priložnosti, da se zakonodajna oblast po desetih letih odlepi od utvar, da v resnici nadzoruje tajne službe in porabo proračunskega denarja. Priložnost, da bi državni zbor začel resno razmišljati o ukrepih, da bi ti dve sicer razvpiti in navadno (pre)glasni komisiji ne bili le papirnati tigrici brez (pravih) zob, je tako žal splavala po vodi. Če bi namreč prestižni boji postali še hujši, bi morda komu v parlamentu padlo v glavo, da je za nadzor številčno razmerje sil v komisijah povsem drugotnega pomena. Da je bistvena politična volja strank, ki jim sodelovanje v teh komisijah ne pomeni samo možnosti politične tekmece pribijati na križ, kot se je nedavno slikovito izrazil poslanec s tovrstno najbolj trpko izkušnjo Ciril Pucko. Sodeč po dozdajšnjih dosežkih teh tako imenovanih nadzornih komisij, vključno s preiskovalnimi, je poslancem šlo predvsem za politična križanja, za povrh navadno tistih, ki se niso mogli braniti pred na lahko izrečenimi obtožbami. Morebitne kršitve človekovih pravic in gospodarno ravnanje z denarjem davkoplačevalcev so jim bili bolj deveta skrb, oziroma v najboljšem primeru kulisa za permanentni predvolilni boj. Poslancem bi pri omenjenem razmisleku niti ne bilo treba izumljati tople vode, saj jim službe v parlamentu lahko takoj postrežejo z nazornimi zgledi po demokratičnem svetu, kjer nadzorni odbori, ponekod so to celo samo pododbori, res nekaj veljajo. Skrivnost je namreč v tem, da v njih sedijo poslanci, ki jim ne zaupajo zato, ker so iz opozicijske stranke, ampak zato, ker imajo zaradi lastnih ravnanj in ustreznih izkušenj v javnosti velik ugled. Z nekaj izjemami je pri nas ravno obrnjeno. Stranke namreč kar tekmujejo, katera bo v te komisije tudi na vodilna mesta postavila večje jurišnike, ki so na področjih, ki jih komisije pokrivajo, praviloma nepismeni, a zato toliko bolj arogantni, ko elementarna dejstva ne govorijo njim v prid.