Drugi tip je realistična drama in komedija, je tehnika, ki priznava junaka in protijunaka, uprizarja spopad dveh etik, idej, idealov v do kraja motivirani in individualizirani obliki s tragičnim koncem za protagonista. Po tej dramaturgiji sta napisani drami Kralj na Betajnovi in Hlapci, (predvsem od drugega akta naprej). V obeh je moč najti tudi motive in situacije, ki spadajo v simbolistično dramaturgijo. Slogovni realizem obeh dram določa dejstvo, da se spopadata spretna in brezkompromisna zastopnika stvarnih ideologij, bojevita govornika, ki sijajno obvladata idejo, svoj moralni nazor in iz njega izvirajoča govorna sredstva. Kantor je silak, v govoru prostaško drzen in natančno formulira tako simbolične namige kot neposredne želje po oblasti, Maks je zadržan, prodoren intelektualec, ki prav tako natančno in odločno oblikuje humanistično, demokratično stališče. V drugi igri je župnik prekanjen diplomat, ki se z Jermanom pogaja tako, da mu deloma z biblijskimi eksempli deloma z drugimi nazornimi, ljudskimi primerami dokazuje nevzdržnost nasprotnega stališča, napoveduje poraz tega stališča in prepričuje, da je upravičen do absolutne oblasti v fari. Njegov govor je pridigarsko ponazorilen, primere in ponazorila pa se gibljejo okrog obeh središčnih besed za oblast: "gospodar" – "hlapec". Jerman mu vrača z enako nazornimi primerami, v poetični in logični moči dialoga mu je enakovreden, kot govornik pa ima v drami mnogo težjo nalogo: kmetsko množico mora prepričati, kaj se godi s hlapcem oziroma z vladanim in kaj z vladarjem; vladarja mora demitizirati, razvrednotiti njegovo teološko posvečenost, z njo tudi pojem in biblijske primere, s katerimi se vladar utemeljuje, ter razkleniti resnično vsebino gospodarja in hlapca. Če župnik racionalistično, a strastno in ukazovalno razlaga vladarski kodeks, pravila igre, ki pokoravajo in zasužnjujejo, govori Jerman tudi čustveno, poslušalce mora pretresti ter jih vzdigniti iz duhovne travme in zakovanosti v duhovno in telesno hlapčevstvo.