‘Nove’ paradigme iz evropskega literarno teoretičnega prostora so tesno povezane s faktografskim joyceovstvom. Za prvega zagovornika francoskega strukturalizma na angleško govorečem prostoru (pravzaprav kar evropske ‘nove kritike’ nasploh, saj so jo ameriški kritiki posvojili precej ‘nekritično’) namreč velja joyceovec, Robert Scholes (Lernaut 1990, 169-71). Kot smo že omenili, je Scholes leta 1961 npr. priskrbel katalog pomembne (Cornellove) zbirke neobjavljenih Joyceovih rokopisov, popravil tekst Dubliners (1967) in napisal več razprav. Ko se je posvetil semiotiki, si je večkrat pomagal prav z Joyceom. Njegova razprava o treh semiotičnih pristopih k Joyceovi noveli »Evelin« npr. še danes velja za nazoren prikaz naratologije, podveje strukturalizma; Scholes je na noveli demonstriral metode Barthesa, Todorova in Genetta. Članek Semiotic Approaches to a Fictional Text: Joyce’s »Eveline« je bil prvič objavljen leta 1976, kasneje večkrat ponatisnjen (npr. v najbolj sloviti Scholesovi knjigi Semiotics and Interpretation, Yale University Press 1982). Izbrane Scholesove razprave o Joyceu so leta 1992 izšle v knjižni obliki (In Search of James Joyce, University of Illinois Press).