No, in ob tej zgradbi je vzporedno rasla celjska Ljudska posojilnica54 na uličnem vogalu v vrsti klasičnih historističnih hiš, kakršnih je v Celju precej in ki se posebno rade okitijo z vogalnimi stolpiči na uličnih vogalih. Nalogo je dal Plečnik reševati že v šoli. To je bilo pravzaprav diplomsko delo Vinka Lenarčiča (1928).55 Tudi program posojilnice in zavarovalnice je bil nekoliko soroden (uradi, stanovanja), le da so v Celju želeli program dopolniti z gledališko dvorano, ki je narekovala ob stavbi nov trakt, vzporeden onemu ob glavni ulici. Posojilnica je dobila prostore v elitnem vogalu in v pritličju, sejno dvorano v prvem nadstropju, medtem ko so del pritličja zavzele trgovine. Tudi tu je bil vhod v banko urejen neposredno iz vogala, pa tudi tu se pojavlja v kompoziciji kot v Vzajemni podkvasto stopnišče, to pot namenjeno zaposlenim, medtem ko so imeli stanovalci še posebno stopnišče, prav tako urejeno z dvorišča. Pri Vzajemni zavarovalnici se plastično valovanje zgošča proti vogalu, tu pa imamo opravka z načelno drugačnim prijemom. Vogalna partija je poudarjena v stavbi kot oblikovna cezura, četudi logično in v gladkem poteku premošča ostri kot stavbnega vogala. Pri Vzajemni je opustil v prvem načrtu trietažni stebrni plašč z izpostavljenim stebrom v vogalu. Na tej stavbi pa je izrazito naglasil samo vogal, in sicer kot pilastrski in stebrni obod do drugega nadstropja okrog v vogal vrinjenega valja, ki pa v višjih delih fasade celo izstopi nad dvojnim strešnim vencem ter se razpre, oziroma se vanj zaje niša, kamor je arhitekt postavil križ. V nasprotju s plastičnim bogastvom vogala - prostor med stebri zapolnjuje gosta balustrada, na valju v tretjem nadstropju sloni na bogato profiliranih konzolah balkon - pa so stene traktov kar umirjene. Nad gladkim pritličjem se dvigajo rahlo plastično napeti vodoravni pasovi v dveh nadstropjih, nad njim gladko ostenje vrhnjih nadstropij z dekorativnimi kolobarji med okni. Dvojni venec poteče okrog zgradbe, povzame v gibanje tudi vogalni valj in se pretrga le ob manjši niši nad vhodom v gledališko dvorano. Že doslej smo pri Plečniku lahko opazovali, kako ravna z valji od lastnega prizidka mimo zvonika bogojinske cerkve, šišenskega zvonika do te rešitve, ki prinaša novost v tem, da se je valj razprl. Obdelava vencev navaja misli, da stranska trakta tesno okleneta vrinjeni valj. Masivni stebrni obhod pa kot da "nevtralizira" stranske stenske "pritiske", tako da se more notranji ozki valj v vrhnjih nadstropjih prosto izviti iz vogala, vendar v varnem okvirju dvojnega podstrešnega venca. Zajeda v valju sprošča nakopičene sile v tem jedru, oblika križa (med vojno so ga odstranili Nemci, na prvotno mesto so ga namestili šele v devetdesetih letih) pa določi točko sprostitve, a jo s križevo prečko v istem hipu že ustavlja. Vsi ti izrazi, ki so bili potrebni za nazoren opis doživljanja celjskega vogala, kažejo še vedno na močno plastično "dogajanje" v stavbnem organizmu, na zapleteno tektoniko, ki pa je, naj je na prvi pogled že skoraj težko pregledna, vendarle podrejena jasni geometrični shemi tako v talni ureditvi kot v vertikalni. V tej koncentriranosti na vogal in njegovo živo notranjščino - v tem delu je bila nekoč izjemno lepo oblikovana okrogla dvoranica z bančnimi okenci z leseno temno oblogo s pozlačenimi aplikacijami - poteka izrazitejša ekspresionistična igra, kot smo ji bili priče v Ljubljani. Isti slogovni prijem, ista roka, skoraj enaka naloga, pa tako različna učinka v nagovorih celote, v poudarkih, celo v barvi.