Je pa res, da sem bil po končani akademiji na začetku svoje likovne poti nekoliko razdvojen med kmečkim, nostalgičnim, nečim iz preteklosti, kar vztrajno izginja, in sodobnim časom z vsem napredkom, ki ga ta prinaša. Odločil sem se za slednjega, za čas, ki traja in se z užitkom podal v konstruktivistične vode. Življenje v aktualnem času se mi je takrat zdelo veliko bolj zanimivo, kot pa vračanja v preteklost. Zdaj v zreli dobi pogosto pogledam nazaj, kaj sem v svojem slikarskem svetu pravzaprav počel, s kakšnimi temami sem se ukvarjal, kakšne probleme sem obdeloval … Prišel sem do ugotovitve, da kmečkih tem nikoli nisem prav resno jemal, zato sem se odločil, da je zdaj čas, da se konkretneje lotim tudi tega. Pri tem sem spet uporabil konstruktivistični jezik. Nakloni streh, stare deske, opeke, različne kritine, navlaka na dvoriščih so se mi zdeli zelo zanimiva zadeva … Mogoče je ta razstava pripoved o moji resnici o teh stvareh.«