Ko je Juventus vknjižil zmago na velikem derbiju italijanskega prvenstva proti štirikratnemu zaporednemu zmagovalcu serie A Interju, se je zdelo, da nihče več nikoli ne bo omenil predhodnih dveh zaporednih porazov. Črno-beli namreč niso le premagali najtežjega domačega nasprotnika, ampak so na novo odprli boj za naslov italijanskega prvaka in si tako v trenutku pridobili simpatije apeninske javnosti. Slutnja se je izkazala za napačno, pravzaprav se za bolj napačno sploh ne bi mogla. Tista zmaga že nekaj tednov pozneje ni vredna prav nič, medtem ko sta na videz že pozabljena poraza živa bolj, kot sta bila kadarkoli prej. Kaj ne bi bila, ko pomagata tvoriti grozljiv podatek, s katerim italijanski mediji v teh dneh na veliko operirajo in ki pravi, da je Juve na zadnjih šestih srečanjih kar petkrat ostal povsem praznih rok. Da, prav ste prebrali. Takoj za zmago nad velikim rivalom je prišla domača katastrofa proti Bayernu, ki je Torinčane stala nadaljnjega udejstvovanja v elitni ligi prvakov in ki sta ji sledila še dva prvenstvena poloma. Najprej si je Juventus privoščil poraz na gostovanju v Bariju, medtem ko je obupni niz nadaljeval pretekli konec tedna, ko je iz Torina polni plen odnesla sicer skromna Catania. Ferrarov odhod so kljub statusu legende, ki ga ima ta nekdanji nogometaš Juventusa, navijači zahtevali že pred to tekmo in svoje zahteve po njej seveda še okrepili. Vodilni možje kluba pa so v izjavah za javnost vsak zase izrekali podporo poleti izbranemu novincu v trenerskem poklicu, a le vprašanje časa je bilo, kdaj bodo staknili glave ter se odločili za drugačno pot. In res. Nekateri med njimi so na ponedeljkovem, praktično celodnevnem sestanku celo zahtevali takojšnjo trenerjevo odstavitev in prav zaradi teh zahtev je krizno srečanje trajalo tako zelo dolgo. Na koncu pa se je zbrana druščina nekako zedinila okrog pogojne zaupnice, pri čemer so pogoji izrazito kratkoročni.