Formalnopravno je v lasti Športne unije Slovenije (ŠUS). Ker pa ta nima denarja za upravljanje objektov, je dala pravico do upravljanja in vzdrževanja direktorju Zveze športnih društev Ilirija. Ta trdijo, da so objekt zgradila in da lastniki objekta niti ne poznajo, se jim je pa uspelo vpisati v zemljiško knjigo. Mesto, ki ni imuno za to dogajanje objekt propada , je obnovilo streho, toda to je bil vložek v nemestno lastnino. Očitno je, da se s tem vrednost lastnine povečuje, knjižna vrednost naj bi bila 15 milijonov SIT. Obnovitev strehe, garderoba, dvorana za namizni tenis, vzdrževalna dela pa so letos stali mesto 37 milijonov tolarjev. Lastniku se s tem povečuje premoženje. Mesto je bilo tu med kladivom in nakovalom. Občani bi radi imeli objekt in pritiskajo na mesto. Konec koncev ni nič drugače na stadionu za Bežigradom. Navijači zahtevajo od županje obnovo stadiona. Mesto vlaga v nekaj, kar ni njegova last. Lahko bi obnovo prepustilo lastnikom (cerkvi, SCT, OKS). In kakšen bi bil potem stadion? Ne bi bilo stolov, bil bi neprebeljen. Spet smo pri vprašanju, ali so lastniki sposobni vzdrževati svojo lastnino. Dejansko bi jim lahko postavili pogoj, da če želijo biti lastniki, naj uredijo objekte. Po drugi strani pa v zakonu o društvih piše, da se lastniki ne bi smeli ukvarjati z dejavnostjo, ki ni ustanovna. Sedaj pa se morajo ukvarjati z upravljanjem objektov namesto z organiziranjem športa.